Čas za slovenščino,
9. marec 2015
―
Zdaj pa še malo k jeziku: V blogu se je že nekajkrat pojavilo vprašanje, ali je slovenščina težek jezik. Po mojem mnenju je ena najpomembnejših stvari pri učenju slovenščine, da se zavedaš, da ne gre za nek eksotičen jezik, ampak za jezik, ki se je razvil in se še vedno razvija v neposrednem stiku z evropsko kulturo in z drugimi evropskimi jeziki, in se od le-teh z veliko vidikov sploh ne razlikuje toliko, kot si včasih mislimo. Ko so leta 2013 v Gradcu odprli slovensko čitalnico, je štajerski deželni glavar Franz Voves spregovoril svoje prve besede v slovenščini in se pri tem kar dobro odrezal – edina beseda, s katero je imel težave, je bila prav ta beseda, ki jo v malo drugačni obliki verjetno uporablja vsak dan – Štajerska. Verjetno ni hotel verjeti, da ta beseda v slovenščini zveni tako podobno svoji nemški različici, in prav tako je ravnal Felix, ki je naročil »pleškavičo«, ter Felix, ki je v prepričanju, da mora biti vse popolnoma drugače kot v nemščini, v svojih prvih nalogah v slovenščini obrnil besedni red na glavo.
Jaz osebno imam največ težav z glagolskim vidom, in čeprav mi je v teoriji popolnoma jasen, v praksi pogosto nisem prepričan, katero obliko naj uporabljam. Nekako sem dobil občutek, da ta cela zadeva ni povsem logična, ampak kaj češ.
Zahtevna je tudi izgovorjava, ki mi jo dodatno še otežuje dejstvo, da pogosto govorim precej nerazločno. Največja ovira je alveolarni vibrant r, ki ga v nemščini (razen na Bavarskem) nimamo. Čeprav mi dobro uspeva, se moram že potruditi, da v pravilni obliki zapusti mojo ustno votlino, sploh če se nahaja v neposredni bližini drugih nezvočnikov, kot recimo v besedah prtljažnik ali Blaž Rola. Pri takšnih besedah moram zelo paziti, da široko odprem usta, drugače pa se mi zatakne jezik in namesto besed je slišati le nedoločljivo mrmljanje (spet ena takšna beseda!).
Dvojina mi ne povzroča težav, ker je popolnoma logična in se je hitro navadiš. So pa še druge stvari, ki mi še vedno niso p
