Radio Študent, 22. april 2015 ― Mogoče ste res videli vse Lyncheve filme, prebrali nekaj vrstic njegove knjige o ribi, a mladega Lynch-a iz Ljubljane najbrž še ne poznate dovolj dobro. Nemara zanj še sploh slišali niste. Kakorkoli, v tokratnem Afterparty-ju vam bodo štirje fantje odigrali film neopredeljenega žanra. Temu filmu je mama kitara, očetov pa je več, zato jih ne bi naštevali. Pogledano čez trzalico pa gre vendarle za očete rockovskih korenin. Naj pa citiramo bend: "surfa sicer ne igramo, se je pa prijelo, ker smo igrali na nekem surf žuru in smo za foro rekli da igramo surf" in vas povabimo na enkratno pot, v vsekakor Rockave dobrave. Povezave: https://soundcloud.com/lynch-bandhttps://www.youtube.com/user/LynchBandhttps://www.facebook.com/band.Lynchhttps://lynchband.bandcamp.com/releases Foto: FB

Radio Študent, 22. april 2015 ― Novice     Začenjamo s priljubljenim mladeničem, ki sliši na ime Mac DeMarco. Fant, ki je pred dnevi dodobra navdušil številno publiko festivala Coachella, zdaj nenapovedano naznanja izdajo mini albuma, ki ga bo pospremila nekajmesečna turneja po Evropi in ZDA. Poleti torej prihaja albumček z imenom Another One, ki bo štel osem, zanj značilno preprosto naslovljenih ljubezenskih štiklcev. Do takrat pa se bo treba zadovoljiti z zanj pregovorno zabavnim predstavitvenim videom, v katerem lahko slišimo tudi okruške prihajajočih DeMarcovih viž. Mini album Another One bo pri založbi Captured Records izšel na začetku avgusta.    Po tem, ko se je legendarni rap trio De La Soul pred dnevi odločil izkoristiti mehanizme platforme Kickstarter za financiranje svojega prihajajočega albuma, na katerem si lahko obetamo paleto znanih gostov, med njimi tudi Damona Albarna, trojica zdaj v posluh ponuja nov štiklc, ki pa ga na albumu, za katerega so deset dni pred iztekom roka zbrali že štirikratnik načrtovane ciljne vsote, bržkone ne bo moč najti. Svoje moči so fantje tokrat združili s še eno eminenco ameriškega hiphopa, NAS-em namreč, sad njihove kolaboracije pa je pesem God It, ki naj po njihovih besedah deluje kot obet za obilo dobre prihajajoče glasbe.    Z novimi muzikami nas zalaga tudi kanadski hardkor-pank kolektiv Fucked Up. Fantje in dekle, ki nas že od dvatisočšestega vsakoletno razveseljujejo z enim malim ploščkom iz svoje zodiakalne serije, ki temelji na kitajskem koledarju, zdaj v posluh nudijo zatripano pesem California Cold, ki jo je bend uvrstil na B-stran malega ploščka Year of the Hare.    Knxwledge, profilirani losangeleški beatmaker, ki si je življenjepis okrepil s sodelovanji z imeni kova Kendrick Lamar in Joey Basa$$, zdaj napoveduje izdajo svojega prvenca, ki bo pod okriljem založbe Stones Throw luč sveta ugledal prihodnji mesec. Kar niti ne preseneča, saj si je fant pri založbi že predhodno zagotovil podporo, pred

Radio Študent, 22. april 2015 ―   Kongresnega trga underground Okoli leta 2011 so Kongresni trg praktično razsuli - s praktičnim namenom, da bi poglobili mestni promet in torej smotrnejše ojačali prisotnost jeklenih konjićef in njihovih izprdkov. In s tem so ustvarili podzemno pošast, praktično labirint - ali bolj slikovito - podzemno gomazenje reda in betona, ki se je v nekem trenutku ustavilo. Dominantna normalnost imenuje opisane beštije kot garažne hiše, in so seveda namenjene začasnemu šparanju bencina na račun drugih opravkov. A cela konstrukcija iz človeku mrzlih materialov ni niti njemu samemu, torej človeku, blizu niti toliko, da bi si zaslužila kakšen pristen in človeku oziroma njenemu očesu prijaznejši izgled. In v današnjem primeru, torej ko ekza-miniramo garažno hišo po Kongrescem, je okolje isto neprijazno. Če se človek tam pojavi v motorizirani obliki – torej v avtu, torej, - mu je lažje. Ampak ako je tam peš, ali bognedaj – bos – se bo znašel v soju konstantnih luči, ki naravno bitje, kamor se šteje tudi človek, sili v klavstrofobično in konservativno mišljenje. Gole stene, popisane samo z označbami, ki bi lahko bili za avione, gole cevi in kabli, pripeti na strop - civilno zaščitne kamere, ki so zgledno postavljene za vsak obronek. Pa konstanten prepih, pa nezgrešljiv vonj po šmiru in smogu, skratka : neprijetno in grozno.  A kot postaja že navada, se za podobne grozarije, kot je naša centralna podzemna garaža, najde koncept, da si ljudje smiselno osmislijo zadevo. Če pol populacije crkuje na račun profita se temu reče varčevanje; če ga pol populacije pije do nezavesti, je to alkoholizem in tako dalje. In tudi garažna hiša je lahko družbeno napredna in narodno emancipativna. Še posebej v našem primeru, kjer so se lotili ravno takega, že skoraj evropsko zvenečega koncepta. V prostore (in v vsa nadstropja) so mojstri namontirali zvočnike, ki, kako evropsko, vrtijo samo evropsko klasično glasbo.  Kaj je pri tem čudnega, se vprašate, klasika v garažni hiši. Izven

Radio Študent, 22. april 2015 ― Na jami.  Tokrat se iz ruralnih sel spet vračamo v prestolnico, ki kot vemo tudi ni čisto brez podeželanskega duha. Spet v njen najurbanejši ter obenem najkmečkejši del, Šiško. Spodnjo Šiško, v ulico oz. kar cel predel, ki ima hecno, vsaj fizikalno povsem nekonsekventno, paradoksalno in nemogoče ime. Na jami, namreč. V Ljubljani je sicer najti en par jam, Župančičeva in Zelena, tudi so nekdaj, ob kontroverzi in ustavnem fiasku glede Titove ceste, padale ideje o Titovi jami. Če pomislimo na t.i. hudo jamo, bi bilo potemtakem zadoščeno tako komunističnemu krvosestvu kot domobranski krvi. Kakorkoli že, tudi ob nekoliko ekscentričnem dejstvu teh jamarskih poimenovanj, je naše pričujoče še posebej intrigantno. Na jami. Hm. Na Rožniku gre fino skozi. Tudi na gradu. Nasploh z 'na' fino funkcionirajo hribi vseh vrst. In seveda Jesenice. Ampak jama? Tudi če bi reč po kakšnem gravitacijskem čudežu oblebdela, bi to še zmerom bilo nad jamo in ne na jami. Čudna so pota lingvističnih bedastoč, nam pa slednje samo priča, kako je edina čudežna, čudodelska stvar na tem svetu, ki aktivno udejanja protislovja in vsakršne nemogočnosti, prav – jezik. Da se ne bomo preveč zatikali ob metajezikajočih rečeh, poglejmo, kaj Na jami pomeni v konkretni praksi. Gre za klasično kaotični diptih ljubljanskega zelenja in betona, tesno nagnetenih avtov, da ne moreš mirno do trgovine, ne da bi se moral po ozki cesti nonstop nekam umikat. In seveda zdaj že pregovorni čudoviti arhitekturski iztrebki. Indentične blokovske stolpnice, z zelenišči in malimi igrišči. Na drugi strani nizke butične bajte, kjer domujejo banke, štacuna in pajzl, nespremenjen od recimo sredine sedemdesetih let prejšnjega stoletja. V klienteli slednjega lahko drugo poleg druge občudujete absolutno raznolikost vseh generacij, pravi egalitarni raj, koder ima svoje bufetno mesto prav vsak individuum. Čefurske srednješolke, mlade mamice, bančni uslužbenci, lokalni kronik in navihane penzionistke na treh kvadratnih m