Konteksti (Tomaž Bešter), 5. oktober 2015 ― V nekih idealnih zgodovinah, ki jih ne bi nikdar pisali prebivalci naše zemlje, otroci niso del vojne. Vojne so nemara nujne, bi me lahko kdo poučil. Ne vem sicer, s kakšnim argumentom, a vseeno. Vojne so zgodbe izkazovanja moči, takšnih in drugačnih. Za dosego ekonomskih, političnih, geografskih in še kakšnih drugih koristi. Ali vseh skupaj. V tej najbrž preskopi ali preširoki opredelitvi je jasno lahko le to, da v teh zgodbah otroci nimajo kaj iskati. Vojna bi morala biti stvar odraslih ljudi, ki so jih neuspehi vseh drugih rešitev pripeljali do sklepa, da drugače ne gre. Ne gre, ker je želja še vedno premočna. A ta želja je še vedno stvar odraslih, ne otrok. Zato v nekih idealnih zgodovinah otroci v vojnih zgodbah ne nastopajo. Obstajajo seveda realne zgodbe, ki se na te fantazije požvižgajo. In gredo k stvari kot taki, kakršna je. Popisujejo krute usode otrok, ki jih vojne jemljejo za talce svojih nevarnih igric. Ko so kot neka kolateralna škoda, ki je ni moč preprečiti. Ta veliki, odrasli, zreli možje sklepajo taktične načrte, jih z vso vnemo uresničujejo, civilisti, med njimi tudi otroci, pa sedijo za mizo, na kateri je večerja, ki so jo odrasli cel dan kuhali. Teh zgodb seveda ni malo. In pred njimi si ni potrebno zatiskati oči. Obstajajo pa tudi zgodbe naše zgodovine, v katerih umni in velepomembni možje otrok med vojno ne pozabijo. Otroci tu niso le kolateralna škoda. Ne usedejo se k večerji le zvečer, ko je vsa smrdljiva prikuha že na mizi in vse brbota od strupenih neužitnosti. Otroci teh zgodb so aktivni kuharji teh neokusnih obrokov, izvrstni in zvesti pomočniki glavnih kuharjev, ki jih prijazno o vsem umno podučijo. In zgodbe teh kuharij so presunljive, neprijetne in če o njih govorimo, morajo biti zapisane previdno. Pogumno, a previdno. To so zgodbe otrok, ki so v vojnah pomembna sredstva za dosego končnega izplena.  Tako je tudi z zgodbo o otrocih Lebensborn programa. Zgodbo o Mrtvaški glavi. O Maxu.Pred dvema mesecema je dospela na naše police, ena