Razpotja, 16. oktober 2015 ― Gaia Baracetti Mislim, da sem odkrila poslednji skupni ideal v naši družbi, zadnji vzor in zadnjo težnjo, ki povezuje vse nas: dolgoživost. Dolgoživost je merilo uspešnosti družbe in znamenje zmage družine in posameznika nad vélikimi sovražniki naše dobe: nad trudom, bolečino in smrtjo. Smislom, torej. Idealizacija dolgoživosti je hči prevladujočega potrošništva tega časa, za katerega se vrednost meri s številko, ki mora biti zmeraj kar se le da visoka: višja plača, več rasti in višji BDP, več priznanj, več delovnih mest, več let življenja. Ne kaj, ne kako, temveč koliko. Je tudi hči potlačitve ideje žrtvovanja, ne žrtvovanja kot brezkončnega truda ali samozanikanja, temveč žrtvovanja kot truda za nekaj, kar je vredno več od preprostega obstoja.