Konteksti (Tomaž Bešter), 13. maj 2016 ― Predvčerajšnjim je ob 18. uri v Ljubljani v Konzorciju svoj večer pričel bosanski pisatelj Faruk Šehić. Nekako takrat enkrat sem jaz končal z branjem prevoda njegovega dela Knjiga o Uni, čigar izdaja je bila nekako tudi povod za to, da je prišel na obisk. In medtem, ko sam utapljam svoje izgovore za neudeležbo na tem večeru v odkritem pomanjkanju časa, v resnici sploh ne dvomim o tem, da je publiko, ki ga je prišla poslušati, uspel navdušiti. Pesniki imajo moč, ki se meri v besedah in svetlobi, ki jo prinašajo v temo tistih, ki ne znamo dovolj natančno povedati tega, kar bi radi. To je tudi moč Knjige o Uni. In čeprav ne gre za pesniško zbirko, spominja na natanko nekaj takšnega. Pred očmi hvaležnega bralca se razpira ocean mitologij, podob, hrepenenj in spominov, ki sosledje besed spreminjajo v pripoved, ta pa povsem brez sramu ne skriva bolečine, ki vse to sploh pelje naprej, vse do zadnje natipkane pike. Jaz včasih nisem jaz, jaz je Gargano. Tisti drugi sem resnični jaz. Tisti iz sence. Tisti iz vode. Sinji, krhek, nemočen. Ne, ne sprašuj me, kdo sem, to me plaši. Kaj drugega me vprašaj, lahko ti govorim o svojih spominih. Knjiga o Uni je nekaj posebnega. Navkljub svoji kratkometražnosti, ob kateri bi pričakoval, da jo spretni bralec pregleda v enem ali dveh sedenjih, ob njej ne moreš hiteti. Vzrokov je več. Eden teh je bogastvo jezika, drugi spretnost sestavljanja povedi, tretji so asociacijski izstrelki, ki te premikajo od glasbe prek videoigric do Blade Runnerja, četrte so brazgotine, ki ne bodo nikdar izginile, peti so spomini na čas, ko teh brazgotin še ni bilo, šesta je zavzeta ljubezen do ribarjenja, sedma je navezanost na babico in njeno domačo hišo, osmo nič manj boleče spremljanje vojnih zgodb, ki so tu brez vsakršnega olepševanja, deveta je vedno večja želja, s katero beroči Mustafi vedno bolj iskreno privošči mir in deseta je reka Una, z vsem, kar pomeni predvsem avtorju. Da, vse to in še marsikaj drugega. A nikakor v dotičnem vrstnem redu. Nikakršn