Konteksti (Tomaž Bešter), 14. junij 2016 ― Se mi zdi, da imam v spominu herojske pripovedi o umetnikih, pisateljih, znanstvenikih, za katere so pravili, da so mnogo pred svojim časom. Da so spregovorili o rečeh, ki jih je večina od prisotnih opazovalcev dojela šele mnogo kasneje. Zato te reči in način, kako so jih podali, upravičeno nanje svetijo z žarometi, jih delajo za tiste prve med enakimi. In o njih je veselje pisati, ker izstopajo; ker so zaslužni za nekakšen napredek, ker so primus inter pares. A o teh danes ne bom. Danes je čas, ko branje in pisanje za prihodnje rodove nima pravega prostora, ker je preveč gnoja v Avgijevem hlevu tokratnega vsakdana. Potrebno je pisati, razmišljati in brati za današnji čas. Živeti globlje misli, ker postrganost teh, ki so kot naplavine tukajšnjosti na čelu zmagoslavij neumnosti in nespameti, žanje svoje zmagoslavje povsod, kjer bi po toliko in toliko letih humanizma morala obstajati neka strpnost, ljubezen do svobode drugega in preprosto dejstvo, da bi lahko vsakdo živel na način, ki ga izbere sam. A vzbrst sodobnosti ni utemeljena na napredku, temveč v kontroli škode, ki jo povzročajo mnogi. Premnogi. Zato je treba pisati, razmišljati in brati o tem, kar je. Verjamem, da obstajajo načini, kako zapopasti gnoj Avgujevega hleva sedanjosti učinkovito že s tem, da vzpostavljamo ustrezno refleksijo. Tudi ali predvsem s pomočjo dobrega branja. Takšno je lahko tudi Nikoli ne reci, da te je strah.Presunljiva zgodba, ki jo spremljamo v knjigi, bo učinkovala na način, kot vse dobre knjige. Vsidrala se bo v duh beročega in tam ostala za vedno. In tako je tudi prav. Že tule, kjer sedim v tem trenutku in zrem v lepo temnomodro obarvano jadransko morje, ki obliva Ugljan, vidim, da še naprej razmišljam o Samii in njeni zgodbi iz knjge, od katere sem se poslovil pred dnevi. In če je to merilo za dobro zgodbo, potem naj bo tako. Ja, Nikoli ne reci, da te je strah je knjiga, ki bo temnomodri barvi oceana za vedno pridala odtenke barv, ki jih tam sicer ne bi bilo. In v roke jo je treba