Konteksti (Tomaž Bešter), 30. junij 2016 ― Spoštuj očeta in mater. Dokler ju ne spoštuješ več. Spoštuj družino, dokler je tu. Ali pa jo pripelji nazaj, ko je izginila, da jo boš zopet lahko spoštoval. Vse je v družini, vse lepe in vse grde stvari. Tudi tam, kjer družine ni. In so zato potrebni dodatki, da je življenje lahko nosilec klica želje po tem, da jutri pride. Smisla, vrednosti, pljunka na sovražnikovem obrazu in lepila, s katerim skupaj povežeš razbito ogledalo in v njem dvojno podobo samega sebe. Tistega, ki si in tistega, ki je s tabo. Ker je nastala praznina, ki si jo moral zapolniti. In potem se gledata, se pogovarjata in se odločita, da bosta spoštovala družino. A ogledalo zasuče nazaj popolnoma druge besede, nezmožne strinjanja z originalom. Kot bi reprodukcija ne smela obstajati. Nemara pa je res ni in je vse svojevrsten original. Tudi odmev strte slike pred ogledalom lastne razdvojene podobe. Ki zdaj ni podoba, temveč bitje na sebi. In ta pravi, da je treba pripeljati družino nazaj, razrešiti samega sebe skozi uganko želje po spoštovanju očeta in matere. Bogastvo možnosti, ki jo razkrivajo poti tega reševanja, je izjemno. Svetovi so neskončni. In možnosti so tisto, kar je najpomembnejše. Kar je.  vir slike: mladina.si V to smer sem dojemal branje Murakamijeve Kafke na obali. Že več kot leto je tega, kar sem slišal, da se pripravlja izid novega prevoda Harukijevega romana v slovenščino, a ker ga ni in ni, sem vesel, da imam še nekaj njegovih neprebranih. Murakami vsekakor spada med meni ljubše, če ne že povsem najljubše pisatelje sodobnega časa. Tako sem se v čakanju na novi prevod lahko posvetil tudi kakšni od preteklih. In ker sem vmes potoval v Dalmacijo, sem na obalo vzel Kafko. Kafko na obali. Dolgometražno čtivo, ki vsebuje vse, kar si lahko tipičen murakamijevski bralec želi: običajnosti vsakdanjosti, ki spretno in čarobno razkrijejo neobičajne nevsakdanjosti, s katerimi protagonisti rešujejo vsakdanje uganke na popolnoma nevsakdanji način, avtor pa mojstrsko slepi pogled na pr