Konteksti (Tomaž Bešter),
22. julij 2016
― Od trenutka, ko sem prvič slišal, da je prevod načrtovan, pa do tega, da sem knjigo držal v rokah, je tokrat minilo več kot leto in pol. Ne vem, ali sem že kdaj tako nestrpno pričakoval izdajo kake knjige. Pred nekaj dnevi sem tako dobil prevod zadnjega romana Harukija Murakamija, ki se glasi Brezbarvni Tsukuru Tazaki in njegova leta romanja. Murakami ga je izdal pred tremi leti in med občinstvom požel različne sprejeme. Ko takole gledam po odzivih in ocenah, najdem tako tiste, ki mu namenjajo odličnosti kot tudi tiste, ki ga pribijajo na križ dolgočasja in togote. Pa me to ne preseneča, avtor, kakršen je s svojim slogom in razponom domišljije, s katero se loteva vsakodnevja, je pač takšen, da do njegovih del težko čutiš nevtralnost. Sam že nekaj časa spadam med tiste, ki jih Murakami težko razočara. Od prve njegove, ki sem jo prebral, 1Q84, pa do pred kratkim v roke vzete Kafke na obali.
vir slike: emka.si
Kje se tu znajde Brezbarvni Tsukuru Tazaki? Knjigo sem počasi prebral v treh dneh. Jasno je, da tu ne gre za knjigo, ki bi spadala v razred Kafke na obali, Kronike ptiča navijalca ali 1Q84. V teh delih je Murakamijev magični realizem pravzaprav postal nek svoj žanr, ki ga definira nekaj stalnih motivov, na katere je navezan, hkrati pa izjemno čista prehajanja med svetovi, ki jih fizično občutimo in več drugih, ki se skrivajo onstran teh. Murakami je, kar se mene tiče, slogovni umetnik brez primere. Zato jasno tudi v branje o Tsukuruju vstopam z določenimi pričakovanji. Ta knjiga me ni pustila na cedilu, dasiravno bi kupil stavo, da bodo nekateri tudi namrgodeno privzdigovali nosove. Prvi vtis je, da gre predvsem za knjigo, ki brez širokih potez razkriva posameznika, ki išče pomiritve s svojo preteklostjo, občutek branja pa sledi Norveškemu gozdu.
Lahko prikriješ spomine, ne moreš pa spremeniti preteklosti.
Tsukuru ima 36 let, živi v Tokiu in je inženir, ki skrbi za načrtovanje železniških postaj. Nekaj, kar si je od nekdaj želel početi. A nekdaj je želel
