Radio Študent, 1. marec 2017 ― »A ni neverjetno, da vsi še kar vztrajamo tukaj … A ni neverjetno, da smo vsi še kar tukaj, da smo pravzaprav sploh prišli sem, da smo se zbrali, mi na odru, vi v dvorani, da bi povedali in gledali zgodbo o nesreči nekega izmišljenega para. A ni hecno, a ni? Vse vemo in vsi vztrajamo. A ni tako tudi v življenju, a ni? In a ni hecno,« govori Montano. Natančneje, govori Janez Starina v Lorencijevem Othellu, dokler ga naslovni junak, bolj verjetno pa Sebastijan Cavazza, ne prežene s scene. Ne gre za pomoto, nismo zamenjali Stenice, predstave, ki jo danes recenziramo, z Othellom, temveč za vtis, da se je linija avtorskih projektov, ki so zadnji dve leti formativ gledališkega dela Jerneja Lorencija, snovala že v obdobju okrog Ponorele lokomotive, Svatbe in Othella. Z izpostavljeno kolektivizacijo, režijo kot posredništvom, prehajanjem med performativnim in gledališkim, procesiranjem skupnega ter preigravanjem vsega naštetega omenjene predstave napovedujejo režijske zastavke avtorskih projektov po motivih Učenih žensk, Kralja Ubuja, Ljubezni do bližnjega in tudi Stenice. Na ta način lahko govor »A ni hecno« obvelja za njihovo programsko geslo. Vendar ko Stenici podtikamo besedilo iz Othella, se očitnemu anahronizmu pridruži še vzvratna analogija - uvodni govor »Niste sami« iz Stenice se udobno naseli v avditorij MGL-ja. Poanta tokratne prostorsko omejene »zahrbtnosti« seveda ni v ponavljanju, venomer isti predstavi, principih ali ustvarjanju korpusa, ki sestavljajo opus. Koprodukcijo Prešernovega gledališča Kranj in Mestnega gledališča Ptuj želimo vzporedno odpreti notranjemu razjedanju smisla, ki je vpisano v tekst Stenice Vladimirja Vladimiroviča Majakovskega iz leta 1929 in določa tudi časovno-prostorske premike uprizoritve med spominom preteklosti in projekcijo prihodnosti. Po eni strani je začetek kreativnega procesa nulta točka, prazno mesto brez oblikovanega koncepta, a z zastavljenimi okvirji kolektivnega sodelovanja v obliki improvizacij, pisanja

Radio Študent, 1. marec 2017 ― Med 20. in 24. februarjem je na Pravni fakulteti v organizaciji Katje Škrubej, profesorice za pravno zgodovino, gostoval William Ian Miller z univerze v Michiganu, ki je v okviru enotedenske šole predstavil teme iz srednjeveških islandskih sag in pravnega korpusa stare Islandije. Slednji namreč predstavlja najobsežnejšo zbirko pravnih norm, ki so se do nastanka prvih zapisov pod vplivom krščanskih misijonarjev prenašale ustno. Sage tu igrajo podobno vlogo kot moderna sodna praksa – pokažejo, kako so se pravne določbe, pojmi, pravila in načela uporabljala oziroma interpretirala ob soočenju z dejanskimi situacijami. Miller te zgodbe pozna v nulo, zato lahko o njih govori leta, kar tudi počne, čeprav se občasno prekine, da se razburi zaradi kakšnega od perečih problemov sodobnega sveta. Kako bi torej v nekaj stavkih povedal, kaj je tako zanimivega v islandskih sagah? Izjava. Kljub temu da je Islandija eden izmed tistih pregovorno zakotnih krajev, oddaljenih od civilizacije, njen literarni in pravni opus v mnogih ozirih presega dediščino krajev, ki so v istem času veljali za središča, na primer Norveška, Danska in Francija. V tem oziru nastopa kot radikalno odstopanje od predstav o odnosu med centrom in periferijo, saj je prav stara islandska družba izvor številnih zgodovinskih virov, ki pričajo o drugačnem poteku meja med obrobjem in središčem. Izjava. Med pojavi, ki jih pogosto zasledimo tako v staroislandski literaturi kot v pravu, sta izobčenstvo in motiv izobčenca. Izjava. Prav to nabiranje in združevanje izobčencev je predstavljajo nevarnost, da bi se ti povezali v nekakšno alternativno skupnost izključenih in ogrožali vključene. Zato je islandsko pravo uvedlo institut odkupa svoje izobčenosti z ubojem določenega števila soizobčencev. Izjava. Polna izobčenost oziroma »full outlawry« iz islandske družbe je predstavljala paradoks, saj izključeni pravzaprav ni mogel zapustiti prostora, iz katerega je bil izobčen. Znašel se je torej v situac

Notranjsko primorske novice » Kultura, 1. marec 2017 ― Cerknica – V Cerknici so danes pokopali Pusta in se za leto dni poslovili od karnevalskega dogajanja. Procesija žalujočih se je vila od Žajfnice do mostu čez Cerkniščico, kjer so po običaju zažgali lutko Pusta in jo vrgli v vodo. Kot vsako leto se je tudi letos našlo nekaj korajžnih, ki so svoj pogum dokazovali s skokom v mrzlo Cerkniščico. V Cerknici so se poslovili od letošnjega pusta. Foto: Notranjsko-primorske novice Pokop Pusta ni tako množično obiskana prireditev, kot je pustni karneval, zato pa je po besedah članov Pustnega društva Cerknica, to »najstarejša premična  pustna ulična predstava na Slovenskem z ognjeno-vodnim koncem«. Sprevod, ki so ga spremljale številne radovedne oči, so letos z igranjem popestrili člani Godbe Cerknica. S sklepnim dogodkom cerkniških pustnih prireditev, ki so trajale od debelega četrtka, se je življenje v Cerknici vrnilo na stare tire.