Konteksti (Tomaž Bešter), 27. marec 2017 ― Česar ne moreš povedati frizerki, lahko pa poveš množici, ki ima željo, da gre onstran prvih pogledov. Ali tistim, ki v slogu želenega sodobnega modusa operandi depresivno zrejo v daljave, mrmrajoč, da nimajo časa. Ali pa otrokom v šoli, ki so včasih znali kričati, da so le opeka v zidu. To je vtiranje zdravila v rane nespodobne žalosti nad družbo, ki v ponudbo vključuje tudi dobro literarno zatočišče. Agata Tomažič bi zapisano lahko povedala tudi frizerki. Mogoče ji tudi je. Ni pomembno. Se mi pa zdi dobro, da je tudi nam.Pod točno takšnim naslovom, Česar ne moreš povedati frizerki, je avtorica izdala zbirko kratkih zgodb, ki so mi pozornost vzbudile najprej prav zato, ker niso tako zelo kratke. Zanimivo in razveseljujoče je, da je format kratke proze očitno lahko zelo raztegljiv in tudi deluje v vseh teh različnih izpeljankah. Na drugačen način, a dobro. Tu beremo 13 zgodb, ki so skupaj terjale nekaj manj kot 200 strani.Najprej je tu zgodba o Žabjem princu. Ta se zdi, da je sodobno prepisana Grimmova pravljica, ki poteka v nasprotno smer njene predhodnice. Ne gre namreč za zgodbo o tem, kako je žabec prelisičil princeso, da se je z njeno pomočjo ponovno preobrazil v očarljivega mladeniča, ampak za zgodbo o sodobnem moškem poslovnežu, ki se je počasi a vztrajno in nezadržno spreminjal v žabca. Meni nemara najljubša od vseh, saj je z vskoki "Pridi, princeska, kupila ti bom presto" na obraz bralca Jacobovih in Wilhelmovih pripovedk prinesla širok nasmeh. Tu je tudi Plašč, v katerem je razpostavila blišč in bedo prekarnega delavca, ki kljub temu, da v resnici ne stori ničesar narobe, potegne kratko. Posebno neprijetnost sem našel v zgodbi Mišelovka, ki neprijetno, a povsem realno poveže smrt in koristoljublje. Po drugi strani pa je povsem drugačna občutja prispevala S pticami si delimo nebo, v zgodbi dekleta, ki je slišala in razumela, o čem se pogovarjajo ptice. Gre za krik vseh tistih, ki v družbi veljajo za neprilagojene, ker so tako ali drugače posebni, a njim s