Konteksti (Tomaž Bešter),
18. april 2017
― Orhan Pamuk prihaja k nam v čisto svežem prevodu svojega zadnjega dela, ki nosi naslov Rdečelaska. Gre za zelo zanimivo refleksijo o preteklosti, sinovih in očetih, o času, ki beži mimo nas in o krivdi, ki jo v srcu lahko nosimo zelo dolgo. Avtor se v njej, tako kot že v preteklosti, povsem odkrito sooči tudi z zgodovinsko in ideološko diasporo med vzhodom in zahodom, ki v njegovih delih uživajo status konstitutivnega elementa izgradnje Turčije kot takšne. Pamukovega doma.Rdečelaska je kratek roman, ki ga preberemo hitro. Razdeljen je na tri dele, ki niso sorazmerno razporejeni po knjigi, a so vseeno vsi trije zelo pomembni za izgradnjo tega, kar je Pamuk želel povedati. Prvi del obsega, se mi zdi, polovico knjige. Drugi nekaj manj, tretjemu pa je odmerjeno le nekaj strani. V dramaturškem smislu je prvi del tisti, v katerem je celotna zasnova, zaplet in pravzaprav tudi vrhunec. Do njega pride počasi, z veliko refleksije in monotonim dogajanjem, ki glavnega junaka pelje v nekaj tednov njegove mladosti, ko ga je za vedno zaznamovala izkušnja na podeželju.V tem delu spoznamo dečka Cema, ki želi postati pisatelj in želi zaslužiti denar za svoj študij, pogreša bližino svojega očeta, ki je politični alternativec in veliko časa manjka v družini, odsoten je tudi zaradi tega, ker je v zaporu. Cem je tako v mislih prepuščen sam sebi, brez očetovske figure, ki bi mu z nasveti stala ob strani. To najde v mojstru Mahmutu, ta se nekega dne pojavi in mu ponudi priložnosti, da gre kot vajenec z njim na podeželje, v Öngören, kjer bosta kopala vodnjak na posestvu gospoda Hayrija. Mojster Mahmut je eden tistih starih mojstrov, ki koplje vodnjake še na tradicionalen način, v katerem seveda potrebuje vajenca ali dva, ki mu na površju pomagata pri obrtniških opravilih, fizično močna vajenca, ki bosta dvigala nakopano zemljo in spuščala beton, s katerim se vodnjak utrdi. A vodo je potrebno najpoprej najti. In to je tisto, kar predvidenih štirinajst dni razpotegne v nekjatedensko odisejado
