Kriterij.si, 29. junij 2018 ― Preživetje teleologije Matija Ferlin: Staging a Play: Antigona Urednik Fri, 06/29/2018 - 14:18 Preživetje teleologije Antigona je, vsaj v sodobnih interpretacijah, zaznamovana z nečim, kar koncept Walterja Benjamina imenuje božansko nasilje. Pojasnjeval ga je s primeri stavk: obstajajo stavke, ki so odprte za različne kompromise, kamor prihajajo socialdemokratski politiki, pri katerih delavci želijo izpogajati majhne koncesije. Obstajajo pa tudi splošne stavke, ki ne dopuščajo nobenega pogajanja, ki zavračajo obstoječe institucije, politični in ekonomski red v celoti: te stavke so v svoji zavrnitvi tako radikalne, da imajo možnost ponuditi podlago za preobrazbo sveta in uvedbo novega reda. S svojo odpovedjo so nasilne do obstoječega: njihovo nasilje je božansko nasilje. Podobno je z Antigono, ki po smrti brata tega želi pokopati; ne zanimajo je navade, zakoni, nasveti in prepričevanja. Onkraj vsakega sprejetega pravila svojega okolja brata pokoplje in njena želja je tako velika, da raje umre, kot da tega ne bi storila. Podobno kot stavkajoči delavci stavijo na vse ali nič, popolno obubožanje ali revolucijo, je tako tudi z Antigono, za katero preostaneta samo možnosti smrti ali bratovega pokopa. Misel jo je povzdignila v heroino, v princip, ideal. Udobno nameščeni misleci, ki sami pogosto stojijo na strani obstoječega reda, pridigajo o Antigoni. Matija Ferlin je v svoji uprizoritvi kanonskega dela, se zdi, storil potreben korak naprej. Tekst drame v angleščini poslušamo na desni: prebran je dokaj monotono, z enim glasom. Medtem pa se na odru začne tavanje Antigone, konkretne, utelešene osebe. Kriči, njen obraz je spačen, vendar iz nje ne prihaja glas: namesto nje govori rahlo zdolgočasen glas tradicije, samoumevnosti. Okoli nje so razporejeni artefakti opustelega sveta. Lesene klade, vojaška čelada, enostavna kopja, stol in tako naprej. Ta svet je svet Antigone po smrti brata, po njeni odločitvi za pokop in po dejanskem pokopu. Lahko ga razumemo tudi heidegg