Airbeletrina, 30. november 2025 ― »Pravijo, da takega dne, kot je bil tisti četrtek, 23. februarja 1950, Koroška še ni doživela, čeprav je bilo v zgodovini dežele veliko usodnih in pomembnih dni, ki so jim ljudje pravili – zgodovinski. Nekateri so zapisani celo v kakih šolskih knjigah.« Z veličastnim pogrebom svojega portretiranca Tone Partljič (1940) prične roman Voranc, prvo od dveh knjig, v kateri pred nami raste koroški pisatelj in politik Lovro Kuhar – Prežihov Voranc (1893–1950), mojstrski ubesedovalec domačih krajev in ljudi, vojak na soški fronti, agent kominterne, eden najpomembnejših v Komunistični partiji Jugoslavije, kjer pa zanj po Titovem prevzemu vodstva ni bilo več mesta, arestant in več let politični emigrant, ki je živel in deloval na Dunaju, v Parizu, Moskvi in drugod, s srcem pa vedno na domačem Koroškem … Prežihov Voranc (1893–1950) na klopci pred svojim domom na Preškem Vrhu. Prva od dveh pri Beletrini izdanih knjig, pri katerih z avtorjem sodeluje urednica Tina Vrščaj, je že med nami, Tone Partljič pa jo bo predstavil danes, v nedeljo, na zadnji dan Slovenskega knjižnega sejma. Z bralkami in bralci se bo na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani srečal kar dvakrat: ob 17. uri bo izvode podpisoval na stojnici Beletrine, ob 18. uri pa se bo z njim na Glavnem odru pogovarjala Zora A. Jurič, profesorica in publicistka iz Maribora. In prav tja, v štajersko prestolnico, sem jo mahnil, potem ko sem se s pisateljem domenil, da napraviva tole reportažo po Prežihovi Koroški. Delavnik je bil dolg, zaobjel je 15 ur in 646 prevoženih kilometrov, a dan je bil sončen in moj sopotnik zgovoren. Iz Kopra sem krenil zarana in še je bilo jutro, ko sem Partljiča pobral v središču Maribora. Najprej sva postala ob hiši, v kateri je Prežih umrl – 18. februarja 1950 je izdihnil v tedanji Vrtni ulici, danes kajpada Prežihovi. Hiša na nekdanji Vrtni, današnji Prežihovi ulici v Mariboru, kjer je umrl pisatelj. (Fotografija: Andraž Gombač) Tja se je pisat

Hiša kulture v Pivki, 29. november 2025 ― osebna razstava Leon Zuodar: CiaoCiao5. – 31. 12. 2025 otvoritev 5. 12. ob 19. uri kustosinja Mojca Grmek Leon Zuodar je v slovenskem umetnostnem prostoru že dobro uveljavljen slikar, znan po delih, ki nastajajo v komunikaciji s popularno kulturo in v tem okviru še posebej z urbanimi subkulturnimi gibanji. Pri ustvarjanju svojih del se poslužuje značilnih prijemov iz tega okolja, kot so denimo ploskovitost, palimpsestnost, stilizacija, ponavljanje in variiranje motivov, uporaba znakov, sloganov in parol, tipiziranih likov ipd., ki jih avtorsko predela in zaokroži v humoren, včasih tudi ironičen, celo sarkastičen komentar vsakdanjega življenja. Na tokratni razstavi umetnik predstavlja nova dela, ki so nastala kot odziv na njegovo trenutno življenjsko situacijo, polno sprememb, prelomnic in pomembnih odločitev. Iztekanje enega obdobja in začenjanje drugega označuje že naslov – ne samo s svojo podvojeno formo, ki odraža dvoličnost situacije, ampak tudi vsebinsko, saj lahko pomeni tako pozdrav ob srečanju kot (zadnje) slovo, začetek in konec, petko in dvojko. Naslov obenem odraža tudi dvolično zasnovo razstave, saj je le-ta zgrajena okrog dvojcev del, ki sicer ne tvorijo diptihov, ampak celoto, v kateri sta dve samostojni deli postavljeni druga ob drugo. Povezuje ju lahko soroden motiv, podoben izbor barv, uporabljena tehnika ali konceptualna zasnova, določeni elementi, npr. poševni križ ali fraza CIAO CIAO, pa se v različnih variantah pojavljajo pri večini del kot neke vrste označevalci specifičnega osebnega ozadja razstave. Tudi sicer večina upodobljenih motivov predstavlja umetnikove embleme – osebne simbole ali znake, ki se nanašajo na povsem konkretne osebe, dogodke ali stvari iz njegovega življenja (npr. podoba z otroške posteljnine, znamka dolgoletnega avtomobila, lastnoročna pisava matere ipd.). Kot takšni za umetnika predstavljajo ključ do njegovih osebnih notranjih svetov, pozabljenih čustev in intimnih zgodb, kamor neposvečeni gledalec nima dostopa, kljub te