Airbeletrina, 21. januar ― Premišljevanje o tretji pesniški zbirki Radmile Petrović (1996) velja začeti z zunajbesedilno okoliščino; v izvirniku je knjiga izšla leta 2020 in bila v Srbiji do danes prodana v več kot 12.000 izvodih. O podobnem uspehu zbirke, čeprav v manjši nakladi, lahko govorimo tudi pri nas; v slovenščini smo jo v prevodu Natalije Milovanović dobili lansko leto, a je že nekaj časa razprodana. Zbirka hitro prečka tudi jezikovne meje, prevedena je bila med drugim v nemščino, poljščino, makedonščino, madžarščino … Vsekakor nezanemarljivi in za poezijo presenetljivi podatki, ki budijo radovednost – s čim je knjiga prepričala tako široko bralstvo, saj strokovne nagrade, ki jih je bila pesnica sicer deležna že na začetku ustvarjalne poti, ne zagotavljajo nujno tudi dobre splošne recepcije. Mama ve, kaj se dogaja v mestih po pesniškem pristopu sodi med interpretativno dostopnejšo poezijo, temelji namreč na razpoznavnem, jasno artikuliranem lirskem jazu in neposredni izpovednosti. Ne gre ji za zamegljevanje, temveč si prizadeva čim bolj natančno, živo poimenovati prav tisto, kar je v družbi (pre)dolgo zamolčano. Poezija torej, ki si je že v izhodišču zadala detabuizacijsko nalogo. Ne gre ji za zamegljevanje, temveč si prizadeva čim bolj natančno, živo poimenovati prav tisto, kar je v družbi (pre)dolgo zamolčano. Eno takih tradicionalno prepovedanih področij so nedvomno spolne vloge oziroma spolna usmeritev, še posebej, če ni heteronormativna in v strogih patriarhalnih okvirih. In Radmila Petrović se v svoji poeziji loteva prav slednjih – z orisovanjem usod žensk in moških iz lastnega primarnega ruralnega okolja neusmiljeno prevprašuje tradicionalne norme, standarde, pravila bivanja. Pesnica poudarja, da je zbirko napisala, ker si je sama v najstniških letih želela brati nekaj takega. Knjigo, v katerih bi se lahko istovetila z dekletom, ki se kljub naprezanju ne more prilagoditi heteronormativnim kalupom okolja in, ko dokončno odkrije svojo lezbično željo, ne kloni