Airbeletrina, 7. maj ― Stan je paleontolog in profesor na univerzi, ki si pred koncem kariere želi odkriti pomembno paleontološko najdbo. Kot postopoma razkriva roman in kot je razvidno tudi iz pričujočih odlomkov, ta želja izvira iz potrebe po dokazovanju, ki je posledica njegovega kompleksnega odnosa s starši. Ko po naključju naleti na sled, ki bi ga lahko pripeljala do velikega odkritja, proda vse svoje imetje in se poda po sledi fosila, pri čemer se sodelavcem zlaže, da je odpravo financirala univerza. Njegovo trmasto sledenje fosilu, za obstoj katerega nima prepričljivih dokazov, spravi v nevarnost tako njega kot njegove sodelavce. ******************************************************************** Pozabil bom mnogo stvari, morda celo svoje lastno ime, to je pač neizbežno. A ne bom pozabil svojega prvega fosila. Bil je trilobit, majhen morski členonožec, ki ni nikogar nič vprašal, ko sva nekega pomladnega dne prekrižala pot drug drugemu. Sekundo pozneje sva postala prijatelja za vedno. S tovariši, mi je pripovedoval, ko sem bil dovolj star, da sem ga razumel, so preživeli več množičnih izumrtij. Lavo in kislino, pomanjkanje kisika, nebo, ki je padlo nanje. Potem pa so nekega dne morali odložiti orožje, spoznati, da je njihov čas minil, in se zviti v klobčič, lepo na toplo, pod kamen. Treba je bilo sprejeti poraz, prepustiti prostor drugim. Ta drugi sem bil jaz, Homo sapiens v prevelikih hlačah, ki je stal v visoki travi pravkar rojenega stoletja. Poslali so me domov iz šole, tistega jutra leta 1908, ker sem popravil učiteljico. Pipin ni bilo ime nekemu francoskemu kralju, kot je trdila ona. Tako je bilo ime psu, mojemu psu, ovčarju modrikasto-črne barve, ki smo ga našli na seniku. Ščitil nas je pred zlimi duhovi in potepuškimi mačkami – ki so se rade vračale, to so vedeli vsi. Gdč. Thiers mi je pokazala ilustracijo nekega majhnega brkonje s krono na glavi, nad katero je pisalo P-I-P-I-N. Čeprav sem se komaj učil brati, se mi je dozdevalo, da je bil napis p