Joyce vroč na Kitajskem

Joyce vroč na Kitajskem

Zauberberg (Aljoša Harlamov), 8. februar 2013 ― V globalnih medijih te dni prav tekmujejo, kdo bo bolje prepisal nenavadno zgodbo o knjižni uspešnici, ki prihaja s Kitajske. Tam so namreč prevod prvega dela romana Finnegans Wake (Finneganovo prebujenje) v prvih treh tednih prodali v 8 tisoč izvodih in je trenutno druga najbolj prodajana knjiga na šanghajski lestvici bestselerjev, takoj za biografijo Deng Xiaopinga. Popularnosti tega najbolj zamotanega modernističnega romana, kar je bil kdaj napisan, si nihče ne zna prav razložiti. Fennigen shouling ye (芬尼根守灵夜) sicer zaenkrat zaobjema samo prvo tretjino dela, za katero pa je Dai Congrong, profesorica književnosti na univerzi Fudan v Šanghaju, potrebovala osem let. Več o tem lahko preberete na Guardianu, The Telegraphu in Chinaculture.org. Sicer pa lahko roman v celoti preberete na spletu, na finwake.com. Močno pa priporočam blog Wake In Progress, kjer Stephen Crowe stran po stran neumorno ilustrira to izjemno delo (trenutno je pri strani 154). In njegov projekt ni nič manj izjemen. James Joyce (risba). Carl Koher (1919-2006). Via Facebook. riverrun, past Eve and Adam's, from swerve of shore to bend of bay, brings us by a commodius vicus of recirculation back to Howth Castle and Environs. (prva poved iz romana)
Čas za slovenščino

Čas za slovenščino

Čas za slovenščino, 8. februar 2013 ― Hm, če ste še v času pred slovenščino, najbrž tega ne berete in vas torej z nami (še) ni. Časa po slovenščini si nasploh raje ne predstavljam (ne poklicno ne osebno; bil bi brez poklica in brez pravih možnosti za res polno izražanje in razumevanje). Žal je usoda slovenstva vendarle v marsičem zgodovinsko zaznamovana tudi s časom po slovenščini, torej brez nje – za vse tiste izseljence, izseljenke in izseljenčke, ki sta jih lakota po dostojnem življenju ali ideološko izključevanje odgnali iz slovensko govoreče skupnosti; za vse tiste, ki so se zaradi močnega in sebičnega pritiska drugače govorečih sosedov v stiski odločili opustiti svoj jezik, je slovenščina preteklost, ki so jo neredko popolnoma pozabili ali ohranili le daljen spomin nanjo. Pa kakor koli že so te zgodbe bridko žalostne in take usode krivične – čas za slovenščino je tu neprekinjeno že kakih tisoč let. Slovenščina je torej tukaj in je zdaj. Govorimo jo revni in bogati, desni in levi, v njej beremo resne časopise in pogrošne revije, v njej se s krčevitimi smehljaji pojejo osladne narodnozabavne viže in groteskno spačeno kričijo težkometalski komadi, v njej si izražamo ljubezen in sovraštvo, v njej in z njo počnemo neskončno stvari, skratka, z njo smo tukaj in zdaj, vsi različni in (skoraj) vsi slovensko govoreči. Tudi iz daljnega jezikovnega spomina na slovenščino v zadnjih časih marsikoga nekaj zaskomina, da bi se rad vrnil tja, kjer sicer že zdavnaj ni več doma, pa bi se vendarle rad počutil vsaj malo domače. In jezika se da naučiti, v njem spregovoriti, tudi slovenščino – pa naj razni michaeli manskeji še toliko (bolj ali manj duhovito) tarnajo o njeni oblikoslovni zapletenosti in neobvladljivi narečni razčlenjenosti. V zadnjih treh desetletjih je vse več tudi takih, ki v sebi začutijo, da je pravi čas za slovenščino, ne da bi bili z njo v svojem genskem zapisu ali kulturnozgodovinskem spominu kakor koli povezani. Precej je celo takih, ki se slovenščine pač morajo naučiti
še novic