Airbeletrina, 19. marec 2013 ― Dolgo časa je preteklo od mojega prvega obiska. Leta 2010 sem v te hribe in kotline okoli Longlina in De'e padel na slepo oziroma le na podlagi prgišča govoric. Tedaj smo še vsi bolj ali manj sanjali o napredku in telefonih z velikimi zasloni in s podatki, ki jih premikaš s kazalcem. Zdaj je prizor, ko v družbi za mizo vsaj polovica udeleženih namesto pogovora drsa po zaslonih, nekaj vsakdanjega. In vse pogosteje slišim, kako je »vse skupaj en dolgčas«, in se ne morem upreti ideji, da je s prihodom teh ekrančkov v naša življenja – zaradi njihove ubogljivosti in reakcij, ki jih merimo s trenutkom – vse to, kar se dogaja zunaj njih, postalo neprimerljivo prepočasno in »dolgočasno«. Ni se spremenila resničnost.