Airbeletrina,
22. maj 2013
― Zazvonil je mobilni telefon. In sedel sem v dnevni sobi. Na nekem novem kavču, v nekem novem stanovanju, v nekem novem in drugačnem zraku, na nekem čisto drugem koncu mesta, kjer se je mesto že končevalo, kjer me je od njega že delila reka, v kateri sem se kot otrok kopal na nekem drugem mestu in v nekem drugem kraju. Skoraj pod nekim drugim soncem. V nekem drugem telesu. V nekem drugem življenju. Zazvonil je telefon. Klical je Davor Buinjac, ki je delal na Mestnem oddelku za kulturo. Bil je kratek in njegov glas je izdajal veselje, da mi je lahko sporočil novico, ki jo je sporočal, novico, ki naj bi me razveselila: »Dobil si Župančičevo nagrado.« Čisto sem bil že pozabil, da sem bil predlagan za to nagrado. Bilo je preveč vsega, da bi se ukvarjal s tem. In prvo, kar sem pomislil, ko sem slišal to novico, je bilo, ali mora biti vedno tako, ali se mora vedno dogajati nekakšna kompenzacija, nekakšno izravnavanje dobrega in slabega, nekakšno mirovanje tehtnice, ki se je za hip znašla v zraku in se ne preveša ne na eno ne na drugo stran.
