Radio Študent, 1. november 2013 ― Ta teden je bil piškav. Še sreča, da je precej ostalo od prejšnjih dveh. Novosti: še en frajer britanskega podzemlja, ki je prebegnil k velikanki Ninja Tune, Illum Sphere tam napoveduje album. Še en posthumni album J Dille (Yancey Boys - Sunset Blvrd). Še en rap projekt Jona Wayne-a, tokrat pravi album. Še en mikstejp naveze Action Bronson - Party Supplies, naslov preprosto Blue Chips vol.2. Plejlista: 1 Guilty Simpson & Small Professor - On the Run (feat. DJ Revolution) 2 Action Bronson & Party Supplies - It Concerns Me 3 Jon Wayne - Black Magic 4 Yancey Boys - Jeep Volume (feat. T3 & C-Minus) 5 Dj Format & Phil Most Chill - _Diggin For A Livin 6 Oh No - Bar Fights 7 Bugseed - Resolution 8 Irhu - Pop Corn Fudge 9 Souleance - Mais Um 10 Om Unit - jus sayin' (feat. gone the hero) 11 Mount Kimbie - You Took Your Time (Oneman Remix feat. Jeremiah Jae) 12 Illum Sphere - Sleeprunner 13. Goblin - Suspiria

Radio Študent, 1. november 2013 ― MKNŽ, Ilirska Bistrica, 2. 11. 2013 Prvi vikend v novembru je prinesel pravo rock'n'roll poslastico v ilirskobistriškem MKNŽ-ju. Nastopali so Švicarji Lombego Surfers in Iron Lamb iz Švedske. Prvi so nastopii Švicarji in ponudili svojo verzijo rock'n'rolla, ki črpa navdih iz surfa in garažnega rocka. Vse skupaj je bilo zelo enostavno, ampak videlo se je, da imajo strici za sabo kar nekaj let izkušenj, bend naj bi namreč deloval že dvajset let. Tudi opus plat na »distru« je to potrdil. Poleg energičnega nastopa je k pozitivni izkušnji pripomogel tudi zvok, saj se je vse slišalo odlično, res pa je, da ni bilo preveč na glas. Skratka, Lombego Surfers so odlično odprli rock'n'roll „fešto“ v MKNŽ-ju. Iron Lamb sestavljajo vidni člani švedske metal in punk scene, saj so fantje igrali oziroma igrajo v bendih, kot so Dismember, Repugnant, General Surgery, Bombstrike in Tyrant. Klub v Ilirski Bistrici so že obiskali pred slabima dvema letoma, zato se bo ta del recenzije spogledoval tudi z n

Radio Študent, 1. november 2013 ― Text, 2013 V tokratni Tolpi Bumov bomo poslušali album Beautiful Rewind, ki je delo Kierana Hebdena alias Four Teta. Po besedah Britanca naj bi bila posvetilo, poklon britanski klubski elektroniki, dostikrat tudi junglu, toda največkrat še vsemu ostalemu, kar je vzniknilo na Otoku v zadnjih dvajsetih letih. Britanec obenem še dodaja, da je to najboljša plošča, kar jih je ustvaril. Ampak lepo prosim, brez hypa. Za vse, ki vam je Hebden obtičal v spominu kot producent, ki je prejšnje desetletje fino lebdel v neosredotočenih oblakih ponesrečeno poimenovane folktronike, naj povem, da je to večinoma album, vsaj na papirju namenjen plesiščem. Da Four Tet izdaja dolgometražec, orientiran na plesišče, še zdaleč ni presenečenje - v zadnjih šestih letih se je namreč postopoma, toda vztrajno skorajda popolnoma uklonil in posvetil plesni logiki. Didžejanje kot artformo je od svoje rezidence v klubu Plastic People naprej pričel jemati popolnoma resno, v zadnjih letih pa se je s svojimi prašnimi d

Radio Študent, 1. november 2013 ― Še en LP miks... Tokrat sem v roke vzel dvajset let lastne glasbene zgodovine v obliki zgoščenk – kupljenih, pečenih, izposojenih, "izposojenih"; singles, albumov, DJ miksov, kompilacij, tako kupljenih kakor doma sestavljenih – in iz njih sestavil miks. Track 1: LFO, Summer Girls, Instrumental Z hiti kot so "I wanna Freak you out", so LFO, aka Lyte Funky Ones, bili med manj uspešnimi udeleženci evropskega boy band booma okrog sredine devetdesetih (tako kot večina boy bandov takrat, prihajajo iz ZDA). Hitro so se izginili v pozabo, nato pa leta 1999 so se spet pojavili s komadom, ki mislim da še vedno velja za the whitest sounding rap track ever made, in ki vrh tega je nesramen "marketing pitch". "When I met you I said my name was Rich, you look like a girl from Abercrombie & Fitch" se glasi refren, ki mu nisem mogel reči ne. Abercrombie & Fitch je bila krovni dragulj vsakega spodobnega nakupovalnega centra in moja najljubša trgovina za cote od 1995 do približno 2004. "You look like a

Radio Študent, 1. november 2013 ― Maroko je odpoklical svojega veleposlanika v Alžiriji, zatem ko je alžirski predsednik Abdelaziz Bouteflika mednarodne institucije pozval k monitoringu Zahodne Sahare in tamkajšnjega kršenja človekovih pravic. Maroko odgovarja, da alžirski režim izrablja človekove pravice zavoljo uveljavljanja lastnih partikularnih interesov. Spomnimo, Maroko je zavzel Zahodno Saharo leta 1975, za osvoboditev okupiranega ozemlja in ljudstva pa se v prvi vrsti bori skupina Polisario Front. Zatočišče ji nudi Alžirija. Posebni odposlanec Združenih narodov Dennis Ross si je ta mesec za pogajalsko mizo prizadeval združiti predstavnike maroških oblasti in Polisario Fronte, a brez uspehov. Kljub vsemu se na območje namerava vrniti čez nekaj tednov in nadaljevati poskus približevanja stališč okupatorjev in okupiranih. Belgija, ena redkih držav, kjer imajo posamezniki, vsaj hudo bolni, pravico odločati o lastnem življenju in smrti, namerava pravico do evtanazije razširiti še na otroke, sicer le ob soglasju star

Radio Študent, 1. november 2013 ― More is More, 2013 Polje, ki ga na albumu Subliminal Leaps orisuje Evansova glasba, se razteza od svobodnega do bolj ali manj atonalnega in celo dvanajsttonskega komornega jazza, pač nekje na zabrisani meji s klasično glasbo. Intelektualno in eterično vzdušje kvarteta brez bobnov po eni strani spominja nemara na zvočne prostore zasedb Johna Taylorja, po drugi pa celo na kompleksno dekonstrukcijo kakšnega Henryja Threadgilla in seveda postekspresionistično slovnico v času po Colemanu in Braxtonu. Znotraj Evansovega lastnega ustvarjanja je verjetno glavna novost tega albuma prav omenjena komorna kvaliteta, ki v saksofonistovo glasbeno govorico vnaša več refleksivne umirjenosti. Ameriški baritonski saksofonist je album sicer zasnoval posebej z mislijo na svojega mentorja, znamenitega sopranskega saksofonista Davida Liebmana, ki je seveda tudi del zasedbe. Kvartet zaokrožita še pianist Ron Stabinsky in kontrabasist Tony Marino. Album je izšel pri založbi prodornega in tudi pri nas poznan