Čas za slovenščino,
12. maj 2014
―
Katarina (na sliki desno) v Ljubljani
Dragi slovenski jezik,
to pismo Ti pišem ob Tvojem 20-letnem akademskem sodelovanju z mojo državo Slovaško, predvsem pa zaradi tega, ker skupaj praznujeva najino prvo obletnico. Najino prvo leto je res hitro minilo! In najin odnos se iz dneva v dan poglablja. Mislim, da oba dobro veva, da se najino sodelovanje ni začelo s t. i. »ljubeznijo na prvi pogled«. O Tebi nisem skoraj ničesar vedela, v bistvu Te sploh nisem poznala, niti nisem bila povsem prepričana, zakaj so te odgovorni uvrstili znotraj študijskega programa Srednjeevropske študije. No, ne nameravam se opravičevati, saj menim, da se za neznanje ni potrebno opravičevati, če obstaja želja, da se ga dopolni z znanjem. In to željo imam. Dobro tudi vem, da si imel tudi Ti slabo mnenje o meni. Smejal si se zaradi moje nezmožnosti pravilnega tvorjenja dvojine in – za mene posebnega – nemehčanja pri izgovorjavi de, te, ne. Zagotovo si se valjal od smeha, ko si videl moje neuspešne poskuse, da odpravim slovaški ipsilon pri zapisovanju i-ja. Ali pa da kljub nekajminutnim meditacijam s slovarjem še naprej zamenjujem veznika ali in ampak. Da ne pišem o zastarelem tvorjenju preteklika. Stavek On je bil šel v šolo. se mi je dolgo časa zdel bolj slovenski kot On je šel v šolo. V tem pismu Ti želim zagotoviti, da si pri meni na posebnem mestu za nekaj časa. Prva stvar, ki mi je bila na Tebi všeč, je bila Tvoja izvirnost. V jeziku, v kulturi – vedno znaš presenetiti. Kljub temu da številni drugi jeziki poimenujejo kak predmet na bolj ali manj podoben način, pa Ti vedno najdeš drugačno poimenovanje in ga ponosno zapišeš v slovar. Enako se obnašajo tudi prebivalci, ki Te uporabljajo – na prvi pogled delujejo, da so na svoj jezik ponosni, zato ga skrivajo pred vsakim tujcem (tudi pred mano), ki se trudi izreči pravilen stavek in mu uspe sem in tam imitirati pravila oz. pravilen naglas. (A da imaš točna pravila? O tem se bom lahko izjasnila čez n
