Špehšpilja, 2. julij 2014 ― Čeprav se je letošnja predvolilna državnozborska kampanja komajda zares začela, si upam trditi, da smo že videli največji nateg, ki ga bomo deležni v njej. In ta za čuda ni potekal na ustaljeni relaciji leporečni politik – lahkoverno volilno telo, temveč marketinški guru – obupana politična stranka. Ne morem si predstavljati, kako je dotični oglaševalec uspel obdržati resen ksiht, ko je Državljanski listi razlagal, da je ključ do src volivcev popasto repasta poskočnica, še manj, kaj se je dogajalo v glavah odločilnih oseb v stranki, da se jim je ta strategija zazdela genialna poteza. Pravzaprav slednje lahko še nekako razumem. Glede na trenutne javnomnenjske raziskave ne morejo izgubiti čisto nič in lahko kvečjemu kaj pridobijo, četudi je to le osem glasov ljudi, ki jim je bil njihov videoposnetek bolj smešen kot domači filmček dvanajstletnika, ki s sošolcem uprizarja prijetje požigalca. Z inovativnostjo naslova »Skupaj za njo«, za katero se v prvem refrenu izkaže, da ni ženska, ampak *dramatična tišina* Slovenija *občinstvo ponori od navdušenja nad obvladovanjem dvoumnosti*, so imeli kanček smole. Že če se omejimo samo na slovenski rep, jih je v fotofinišu premagal brodii z le štirinajst let starejšim komadom »Brez nje«. Kar bo lahko v naslednjem sklicu o Državljanski listi prepeval parlament. Rime zvenijo nekam sumljivo podobne Ali Enovemu slogu, a to ne pomaga, ker nastopajoči pač nimajo občutka. Zgolj pomanjkanje odvečnih pomožnih glagolov človeka odvrne od brskanja po spletu, ali je bil mogoče vpleten kdo s srednje frizerske šole. Imajo pa zato plesne gibe. Naj se popravim. Imajo en plesni gib. Prvi slovenski politčni moonwalk sredi tišlarske delavnice. Drugo so obupni poskusi skupine za samopomoč ljudem s permanentnim heksenšusom, da bi oponašali Jureta Zrneca, ki se dela norca iz stereotipnih reperskih gibov. Kot bi gledal skupino opicanjenih hipijev, ki zdaj z levo, zdaj z desno roko objemajo namišljena drevesa. Ne manjka niti poklon trenutni zvezdi slov