Špehšpilja, 16. julij 2014 ― Oči se mi s strahom ozirajo proti nedelji, ko se bo izteklo vse lepo, kar so nam za letošnje poletje pripravili televizijski programi. V isti okrutni noči se bosta končala letošnji največji spektakel navijaštva, nedovoljenih položajev, ugovarjanja sodnikom in hlinjenja, da bi svoji ekipi priboril odločilno prednost, ter svetovno prvenstvo v nogometu.  Zatem prihaja resnični čas kislih kumaric, ki bo dejansko osvežitev vsaj dela sporeda, saj je izraz kisle kumarice predober za votle puhlice, ki jih s smrtno resnimi ksihti otresajo kandidati. Če bi moral izbirati opis zanje, bi rekel da je v medijih zdaj čas tiste rdečkastorjave skorjice, ki se naredi na robu posebne salame, ko jo pozabiš kak dan na pultu. Kakršnakoli plesen ni primerna za opis, saj namiguje na prisotnost kulture. Bi pa v nedeljo popoldne resnično rad videl volilni studio, ki bi se začel že ob šestih popoldne, v njem pa bi eno uro poslušali zgolj in samo ter nič drugega kot Iva Milovanoviča, ki bi s svojo blago, monotono izreko (vejica je nujna, ker je izreka blaga in monotona in niti pod razno ne zgolj blago monotona) pripovedoval, koliko je po njegovi uri še do zaprtja volišč. Bolje od tega bi bila samo ena stvar: da nam Televizija Slovenija končno pokaže posnetek te njegove famozne ure. V mojih predstavah zavzema prostor velik kot približno oba glavna televizijska studia skupaj, na njej pa polno LCD zaslončkov prikazuje iztekajoči čas vseh športnih prireditev, ki trenutno potekajo kjerkoli na svetu. Resnično vseh. Od finalne tekme nogometnega svetovnega prvenstva do igre med dvema ognjema, ki jo na Glinškovi ploščadi igrajo blokovski osnovnošolci, in napetega tekmovanja v zbijanju na balinarskem igrišču Društva upokojencev Gameljne. Seveda je škatla velikosti dveh studiev zgolj prikazovalnik, medtem ko je glavnina strojne opreme skrita globoko pod zemljo kot cernski hadronski pospeševalnik. Natančneje pod ljubljansko obvoznico, ki je samo srečni stranski proizvod gradnje Milovanovičevega časovnik