Špehšpilja, 17. september 2014 ― Dovolite mi, da danes zapeljem tole pisarijo v kanček bolj osebno smer. Križanke so eden tistih odrov, na katerih želi stati skoraj vsak, ki se ukvarja bodisi z glasbo bodisi z uprizarjajočimi umetnostmi. Sam sem imel srečo, da sem se imel priložnost znajti na njem dokaj zgodaj, ko sem bil izbran za nastop na Novem/Off rocku, v polni moči pa sem jih doživel leta 2000 na Novi godbi. Takrat sem žulil mikrofon v projektu Bast, s katerim smo odpirali koncertni večer alžirskega pevca Khaleda. Letni avditorij je bil skoraj nabito poln že ob uvodnih udarcih Boštjana Gombača, ki je z irskim bobnom v rokah šamanistično priplesal na oder. Sam sem nestrpno čakal trenutek, ko mu bom sledil tudi sam, in živčno požiral slino, saj se je večtisočglavi zbor glasbenih navdušencev presneto razlikoval od dvomestnih (in občasno kilavo tromestnih) števil poslušalcev, za katere sem običajno nastopal v mladinskih klubih. Ognjeni krst sem prestal in zatem sem se na oder Križank vrnil še nekajkrat, a s te strani žarometov nikdar več nisem doživel take množice. Do prejšnjega vikenda, ko me je Gramatik povabil, da povezujem njegov dolgo pričakovani ljubljanski koncert. Ta je bil razprodan že nekaj časa pred samim dogodkom, a ko je ob osmih za mašinerijo sedel mariborski wunderkind Emilijo A. C., okrepljen s kitaristom in klarinetistom, je njegov nastop spremljalo skorajda več ljudi v zaodrju kot v avditoriju. Nekaj več poslušalcev je imel multiopravilni Gibbz, a o štirimestnem številu še ni bilo govora. Kot bi nekdo po nesreči zaklenil kolo brez prestav na rešetko vrat preddverja, pa so se tja nagnetli hipsterji, ki so hoteli narediti selfi z njim, in publika ni mogla v Križanke. Če se je ta scenarij resnično zgodil, so organizatorji do nastopa Jimmy Barka Experience očitno že premotili hipsterje s strateško postavljenim polaroidnim fotoaparatom na drugi strani ulice, saj se je tedaj končno lahko začelo govoriti o množici ljudi, ki se je do Gramatikovega seta še povečala. Kakšen premik se j