Konteksti (Tomaž Bešter),
25. november 2014
― Aljaska ni dežela, Aljaska je dekle. Lahko bi bila povsem običajna, pa ni. V tistem trenutku, ko je bilo potrebno, se je prikazala na pravem mestu ob pravem času. In to je bilo povsem dovolj za Bajsa, Milesa Halterja, prišleka na novo šolo. Miles je od trenutka, ko je zagledal Aljasko, človek, ki ni več potreboval spominov, ker je razmišljal le o njej. Vse, kar je, vse, o čemer razmišlja, je usmerjeno k Aljaski. In hudo je to, da so to bolj ali manj vprašanja. Aljaska je polna ugank in vse, česar se loti, deluje, kot bi imelo nek pečat skrivnosti. Aljaska je nekaj posebnega. In Miles Hater je začaran od te posebnosti. Nemara je sama velika skrivnost, ki nosi njeno ime. In verjetno bi sedaj vse skupaj lahko šlo po poti povsem običajne, mogoče tudi žalostne zgodbe o neuresničeni ljubezni, v kateri ona ljubi drugega, on pa druge od nje sploh ne vidi. A zgodi se katastrofa. Največjih razsežnosti, ki si jo v tistem trenutku lahko zamislimo. In nato sledi nič. Miles, skupaj z ostalimi, brez Aljaske. Aljaska, ki bo ostala skrivnost. Skritost, ki se ne bo pustila razkriti. Ostaja velik nič, ki terja odgovore. Ostaja velik nič, ki nam nalaga, da postavimo pravo vprašanje.
vir slike: siol.net
To je zgodba, ki jo boste prebrali v Kdo si, Aljaska. Gre za prvenec Johna Greena, avtorja, ki me je (in verjetno še marsikoga drugega) lani popolnoma začaral s svojim romanom Krive so zvezde. Zgodba o Aljaski je povsem drugačna od Krive so zvezde. Le protagonisti se zdijo nekako podobnih let, kar seveda pomeni, da gre tudi tu predvsem za mladinski roman. Krive so zvezde deluje na mnogo ravneh in med temi sta vsebinska ter strukturna, stilska plat, povsem enakovredno zastopani. Nepresegljivo zastopani, zagotovo. Kdo si, Aljaska, stilsko ni povsem ob boku Zvezdam, kar ni nič neverjetnega, a tudi Aljaska vseeno odpira svojevrstne pojme, ki so pomemben trn v peti vsakogar. Zgodba posega v življenjski prostor mladih z vpadom smrti. In ta ni nekaj, o čemer je enostavno razpravljati.Kot opi
