Radio Študent,
18. februar 2015
―
Prejšnjič v Pazi dreku
Ne hčere ne sina po meni ne bo, dovolj je spomina, me pesmi pojo.
Takole je Valentin Vodnik zapel svojo zapuščino. A kaj ima s tem veze Vodnikova cesta? Začnimo pri njenem izviru, malem uličnem ščegetavčku. Da bi namreč prišli na Vodnikovo, se je treba prvo prebiti iz Pod gozda.
Mistika, hoteli duhov, ruševinasti stolpi, smučarske skakalnice, žled in žaganje...
Vodnikova cesta, drugi del. Vodnikova cesta.
Ker smo vam zadnjič nadrekali uverturico, se edino spodobi, da danes dogovnimo glavno stvar. Glavno ulico. Glavno cesto. Vodnikovo cesto. Ta, kot rečeno, štarta takoj izPod gozda. In takoj ob vzniku ne okoliši ter postreže z vso arhitekturno briljanco spodnje Šiške, s slavnim hiškastim triptihom. Prvo še kar zgrajena, v stilu prizidka zidana dvonastropna bajta. Poleg napol podrt istoroden objekt. In poleg tega kopica podrtije, majčkeno smetišče, iz katerega na gosto klijejo tanka in visoka mlada drevesca.
Da ne bomo pusto naštevali po vrsti, raje fuknimo bliskovit in polifon kolaž raznorodnih pocestnih fenomenov. Kje začet. Kje končat. Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni na križišču s Šišensko cesto ob Prostovoljnem gasilskem domu Zgornja Šiška, vsa nova, svetlorumenobela, strogo nekatoliška in dejansko edino mormonsko svetišče v Republiki Sloveniji. Tako veste, kam it kontra zatežit, če vam dojadijo mladi in golobradi amerikanski misijonarji v šolskih uniformah. Kakšnih sto metrov dalje, ob stadionu za spidvej in na predverju Kosez, slaven in zloglasen žur pajzl Franci na balanci, kjer lahko vendarle prenehate glumit alternativo ter Metelkovo zamenjate za pravi brendijevsko razvraten plac, koder daste krila svoji resnični slovenski duši v vsej njeni ruralnosti.
Ko omejamo ruralno, na naši cesti se iz nekega kompleksa, ki se mu v kleni gorjanski govorici reče hlev, širi pristno ogaben vzduh gnoja, ves topel, gost, zatohel, piker in za kozlat. To ti je podeželanska oaza v pustinji betona, i