Špehšpilja, 27. maj 2015 ― Ne vem, ali sem kdaj gledal kako humoristično serijo tako religiozno kot Simpsonove. Religiozna navezava ni le zato, ker jih nisem zamudil niti ene nedelje, temveč predvsem zato, ker se nikoli niso iztekli. Kot najstnik sem si v krajevni izposojevalnici cedejev sposodil The Simpsons - Sing the Blues, da sem poskakoval na Do the Bartman. Med prvimi devedeji na domači polici so bile zbirke celotnih sezon te risane satire. Nato pa sem z leti, kakor se rado zgodi tudi z religijo, ko vidiš, da ti nima ponuditi ničesar novega ali relevantnega, odtaval po svoje in Simpsonove črtal s seznama za redni ogled. K njim sem se vrnil le za večje praznike, za drevesno hišico groze in kadar mi je internet predal veselo oznanilo, da je bila trenutna epizoda približek zlati dobi. S težkim srcem gledaš serijo, ki je bila nekoč vrhunec televizijske produkcije, kako je izgubila prvotni žar, ki se vrne le še v preredkih prebliskih. A je vseeno nekakšen kamen stabilnosti v norem svetu. Veš, da kadarkoli se boš vrnil k njej, bo Homer butasto golčal svoj »D'oh,« Bart bo čečkal po tabli, Maggie pa še vedno ne bo znala ne govoriti ne hoditi. Ned Flanders bo skozi brke pobožno momljal dobre nasvete, gospod Burns pa se bo zlohotno hehetal »Excellent!« A zdaj nam bo odvzeta tudi ta, edina stanovitna točka norega sveta. Harry Shearer je namreč oznanil, da po 26 letih zapušča serijo zaradi – vsaj za zdaj je to uradna razlaga – časovnih razlogov, saj si želi več časa za druge projekte, ki mu ga ustvarjalci Simpsonov niso mogli zagotoviti. Če se bo pri svojih 71 letih resnično z vso silo zagnal v ustvarjanje, bi si jaz zaželel nadaljevanje mokumentarca To je Spinal Tap. Glede na turneje, ki jih uprizarjajo ostareli rokerji, jim štofa nedvomno ne bi zmanjkalo. Drugo vprašanje je, kaj se bo zgodilo s Simpsonovi. Producenti so že oznanili, da liki, ki so govorili s Shearerjevim glasom, ostajajo integralni del zlateničnega Springfielda in da bodo našli druge igralce, ki jim bodo posojali svoje glasi