Špehšpilja,
22. julij 2015
―
Ko so pred kratkim na Pop TV predvajali prispevek o nesposobnosti privabljanja tujih filmskih ustvarjalcev v Slovenijo, ga je očitno nekdo na Ministrstvu za kulture slišal narobe. Namesto, da bi z davčnimi ugodnosti za tuje filmske ustvarjalce, ki bi s snemanjem na naših tleh poskrbeli tako za zaposlitve kot za razvoj tehničnih in obrtnih znanj s filmskega področja, naredil Slovenijo zanimivo filmarjem s produkcijskega stališča, jo je sklenil lastnoročno spremeniti v film. In sicer gilliamovski film, v katerem je posameznik ujet v blodnjak brezsmiselnih birokratskih predpisov in postopkov. Tak občutek dobi človek, ko prebere novi predlog tistega dela Zakona o medijih (ZMed), ki predpisuje kvote pri predvajanju glasbe na radijskih postajah, o katerem smo v tem stolpiču že govorili.
Najnovejši predlog nam prinese natančno definirane kvote, ki jih morajo radijske postaje (ne rečem glasbeni uredniki, ker večina ljudi s tem nazivom – če ga radio sploh ima – ne ustreza higienskemu minimumu definicije glasbenega urednika) napaberkovati, da zadostijo zahtevam zakonodajalca. Še obvladate procentni račun? Gremo:
»S predlogom zakona tudi določamo, da mora določen minimalni delež predvajane slovenske glasbe predstavljati slovenska glasba, prvič predvajana pred največ dvema letoma (najmanj četrtino deleža iz prvega odstavka člena 86.a), in slovenska glasba izvajalcev, ki niso starejši od 25 let (najmanj osmino deleža iz prvega odstavka člena 86.a). S tem ukrepom želimo spodbujati odpiranje medijskega prostora novi ter mladi in manj uveljavljeni glasbeni produkciji, ki predstavlja prihodnost slovenskega glasbenega prostora.«
Super. Že vidim glasbene urednike in izbiralce glasbe, kako vsakodnevno sedijo pred tabelico in z jezikom v kotičku ustnic, od katerih kaplja pena, črnijo kvadratke pod postavkami tuje, domače nad dve leti, domače pod dve leti, domače izvajalec nad 25, domače izvajalec pod 25. Seveda bodo postavljeni pred zahtevno nalogo konstantnega preverjanja faktograf