Poiesis, 20. september 2015 ― Tvojo poezijo berem kot poudarjeno čutno poezijo; k temu me vodijo že naslovi zbirk Blues zamaha, Sonce na kolenu, Koža in za zdaj zadnja Sladke pogačice, če navedem le nekatere. Kje se pri tebi začne pesem: v duhu, na papirju, v telesu, njegovem mnogoterem gibanju, …? Bi rekel, da se začne v duhu pa tudi v telesu, ki je lahko v gibanju ali pa ne. Vse to se prepleta. Najprej v duhu oziroma v glavi, če ga tako povežem s telesom. Pesmi pišem na mah, kot se temu reče. Na začetku je beseda, več njih, morda slika, verz, kot nek ambient, temelj, ki se počasi razrašča v vse smeri. To se lahko pripeti kadar koli in kjer koli, zaradi česar se je že nemalo nesrečnih pesmi v nastajanju izgubilo v pozabi, preden sem jih uspel zapisati v kaj bolj obstojnega od svojega spomina. Doma je seveda lažje, pisalo in papir oziroma računalnik je nekje v bližini, vendar še vedno se najprej zgodi v duhu, potem pa precej nagonsko in neučakano zdrsne na papir. Čez čas še zadnja kontrola, kakšno premikanje, črtanje in dodajanje besed, stavkov, pogosto tudi koš za smeti. Tvoja prva pesniška zbirka Blues zamaha je izšla leta 1997, [...]