Konteksti (Tomaž Bešter),
12. januar 2016
―
Krečani, vselej lažnivci, hudobne zveri, leni trebuhi. Tako se glasi eden od ohranjenih fragmentov Epimenidove Teogonije. Gre za najbrž enega najbolj slavnih rekov tega filozofa iz daljnega 6. stoletja pred našim štetjem, ki mu pripisujejo mitsko sedeminpetdesetletno spanje in preroške sposobnosti. Nanj sem se spomnil, ker Epimenida prav te besede kasneje povezali s paradoksom lažnivca. Paradoksi so, ne da bi bil njih poznavalec, zanesljivo ena zanimivejših plati logike. Dejstvo, ki je te besede neizbrisno povezalo z paradoksom lažnivca je ta, da je Epimenid sam prihajal iz Knososa. Ki je seveda na Kreti. Ves paradoks tiči v tem, da je nekdo, ki prihaja s Krete, izjavil, da so Krečani vselej lažnivci. Ko se vprašamo po tem, ali je njegova izjava resnica ali laž, pridemo v zagato: če je resnica, potem njegova izjava ne sme držati; če rečemo, da je laž, potem – vsaj v površnem branju – izjava drži in je resnica. A res le v površnem branju, saj iz tega, da je njegova izjava lažna, lahko izhaja tudi sklep, da je vsaj nekdo s Krete takšen, ki govori resnico. Ker je ta vsaj-nekdo tisto nesprotje, ki demantira ''vselej''. Gre za zelo zanimivo zgodbo in evolucijo argumenta, s katerim pa niti Epimenid iz Knososa nima praktično ničesar več niti jaz je ne poznam dovolj dobro.
vir slike: emka.si
Me je pa knjiga Dekle na vlaku spomnila nanj. In na paradoks lažnivca. Ta knjiga ima namreč na platnici slogan Kaj pa, če je vse laž? Pozicija tega slogana ali motta knjige je namreč natanko tako nemogoča, kot tista v omenjenem paradoksu. Imamo izjavo o vsebini knjige, ki namiguje na lažnost njenih trditev in dejstvo, da je tudi ta izjava del knjige same. Pravzaprav njen portalni del. Zato ves ta uvod. Če je torej vse tisto v knjigi lažno, potem sta ne le zgodba sama in njena konsistenca pod vprašanjem, temveč je lažna tudi izjava sama. S temi splošnostmi zna biti križ. A vendarle ni tako hudo. Izjava je, konec koncev, vprašanje. In jasno je, da noče biti cinična, kot je nemara ž
