Radio Študent,
16. december 2016
―
Foto: Sebastijan Iskra
Channel Zero,
14.12.2016
Surf rock je glasba, ki se je razvila v začetku 60. let, še najbolj v Južni Kaliforniji, čeprav so pod drugim imenom podobno vrsto glasbe igrale številne instrumentalne zasedbe v Evropi. Kitare, po možnosti Fender Jazzmaster ali Jaguar, z veliko reverba in pizzicato ubiranjem ter tremolom so pravzaprav glavni element surf zasedbe. Glasbo brez vokala, večinoma v postavi boben, bas, ritem kitara in kitara glavne melodije, večkrat bogatijo še z različnimi pihali in klaviaturami. Le kdo ne pozna klasik Lets Go Trippin', Pipeline ali pa Walk in the Park, ki so skozi leta dobile že toliko predelav, da se prvotni, dodelan flow komada komajda sliši. Še vedno pa naj bi šlo za glasbo, ki z zvokom posnema valove. Veliko vpliva na valovanje pa ima polna luna, ki se je odebelila prav v sredo zvečer, ko sta v Channel Zeru nastopili dve surf rock zasedbi.
Kot prvi so na oder stopili prvi slovenski surf rockerji Bitch Boys, ki obstajajo že 15 let. Njihova diskografija premore štiri albume, na katerih se obračajo h klasični surf rock glasbi, ki se je konec devetdesetih let začela ponovno obujati. Listo komadov je sestavljala avtorska večina, seveda pa ni šlo brez klasik oziroma surfersko prirejenih pop/rock uspešnic. Tako so Wipe Out, Misirlou in Paint It Black/Djurdjevdan dobili mesto na začetku seta. Sama zvočna slika se je iz komada v komad izboljševala, vseeno pa so nekateri vložki ostajali v ozadju. Najbolj so do izraza prišli počasnejši komadi, v katerih se je melodija glavne kitare razvijala postopoma čez minimalne ritmične spremembe. Napram hitrejšim komadom so ti izkazovali več širine in dokazane spevnosti. Hitrejši komadi so ostajali megleno v ozadju, saj se ob prehitrem igranju pogosto izgubljajo finese, sploh ob takšni glasbi. Dolg set je žal privabil le malo poslušalcev, morda tudi zaradi zgodnje ure.
Če so Bitch Boys bend, ki ga lahko umestimo pod klasičen surf rock, tega za Daikaiju ne moremo trditi