Radio Študent, 4. marec 2017 ― Hannah Arendt je leta 1967 po objavi pentagonskih dokumentov, ki so pokazali zakulisje ameriške vladne mašinerije med vojno v Vietnamu, napisala študijo z naslovom Resnica in laž v politiki. Eden glavnih zaključkov, ki jih lahko iz njene analize povlečemo, je ta, da je bila vojna v Vietnamu v veliki meri vojna za imidž, za ugled ameriške vojaške moči. Obenem pa to, da se ob izidu omenjenih dokumentov potrdi, da ni več možno utemeljevati politike na čisti laži. Arendt, sama begunka pred holokavstom, zaključuje, da se v vsesplošni prepredenosti informacijskih tokov holokavst ne more več zgoditi. Številni danes trdijo drugače. Pravijo, da živimo v postfaktičnem svetu, v katerem dejstva niso več relevantna in je zaradi padca njihovega ugleda mogoče dejansko storiti nezaslišane, kontinuirane zločine. V tem najbrž je nekaj resnice. Sodobne informacijske tehnologije omogočajo prilagajanje informacijskih tokov vsakemu posamezniku in družbeni skupini posebej. Omogočeno je avtistično zadrževanje v krogu zaželenih informacij, samonanašalna bolest, ki reproducira sovražno zavest. Vendar je treba upoštevati še nekaj. Očitki o postfaktičnosti so se pojavili ob vzponu Trumpa in sorodnih vulgarnodesničarskih ter neofašističnih gibanj v Evropi. Ravno to opažanje, ta očitek, ki ga neprestano poslušamo, izkazuje določeno voljo do resničnih informacij, realen učinek te volje pa je dejansko boljša informiranost javnosti. Nekatere od informacij se nanašajo na prej nepoznane ali neopažene politike Baracka Obame. Pred nekaj dnevi je Huffington Post, tradicionalna trdnjava liberalizma, objavil članek z naslovom Hard Truths About Obama’s Deportation Policies. V njem se sooči s trditvami New York Posta in spontano percepcijo liberalne javnosti, da je Obamova vlada deportirala prvenstveno migrante, ki so bili obsojeni zaradi kriminalne dejavnosti. Trda resnica je namreč ta, da 56 % deportiranih migrantov ni imelo nikakršne obsodbe. Nasploh je videti, da je osveščenost glede pre