Airbeletrina, 19. avgust 2017 ― Kaj nam lahko človek, ki je izhajal iz premožne družine, bil bolestno navezan na mater, ki ga je zavijala v vato, mladostniško energijo porabljal za to, da se je udeleževal družabnih prireditev in se seznanjal s karseda velikim številom ljudi, ki nikoli ni delal, zadnje desetletje pa je preživel zadekan v zvočno izolirani sobi, kjer se je vdajal malodušju zaradi svojega slabega zdravstvenega stanja (in hipohondriji), sploh pove o življenju? Marsikdo bi dejal, da ne veliko. Recimo pisatelj André Gide, ki je takega človeka poznal, prebral njegovo zgodnjo kratkoprozno zbirko, ki ni obetala prav dosti, ter pod vtisi na podlagi te knjige in njegovih družabnih aktivnosti zavrnil njegov poznejši roman. Situacija sama po sebi ne bi bila nič posebnega – prav je storil, kdo pa si sploh želi brati literaturo nekega razvajenega snoba, boste morda rekli –, če oseba, o kateri je govora, ne bi bil Marcel Proust.