Notranjsko primorske novice » Kultura, 27. januar 2019 ― Pivka – Beli sladoled sta ustanovila Miha Perne in Leon Zuodar, slikarska brata, ki ju povezuje skupna strast do risbe. Risbo že v osnovi pojmujeta zelo široko – ne samo kot nek zaključen likovni izdelek, ampak tudi kot živo formo, ki ju vsakodnevno spremlja skozi različne dogodke in situacije. Poleg tega je risba – kot nekaj, kar stoji na začetku vsakega likovnega ustvarjanja – zasnutek in hkrati napoved nečesa, kar šele nastaja, zato predstavlja tudi metaforo za njuno skupno delovanje, ki poteka po principu »kinder jajčka«.  Nogavice v snegu – Foto: Hiša kulture Pivka Njuni projekti so namreč že v osnovi eksperimentalni, namenjeni iskanju, razvijanju in preizkušanju novih idej, in zato vsakokratno presenečenje za gledalce, nič manj, se zdi, pa tudi zanju. Še posebno težo jim daje humor, podkrepljen s (samo)ironijo, celo sarkazmom, a tudi s kritično ostjo, usmerjeno v različne tarče v zasebnem in splošnem družbenem življenju z vsemi njegovimi podsistemi, vključno umetniškim, v katerem delujeta, vred. Njun pristop pa je kljub resnosti namena igriv in sproščen, entuziastičen, neobremenjen in brez vsakršnega svetobolja ali pridigarstva. Zaradi posrečene kombinacije vseh teh elementov je delovanje Belega sladoleda nekako dadaistično, začinjeno s ščepcem anarhije in odišavljeno z aromo popularnosti, v njem pa lahko vedno znova najdemo dokaz, da je umetnost živa stvar, ki nenehno išče nove načine in oblike samouresničitve, napoved razstave pospremijo organizatorji . Na tokratni razstavi Beli sladoled predstavlja projekt Snow White, ki je kot večina dosedanjih enkraten, narejen posebej za galerijski prostor Hiše kulture. Izhodišče za projekt je znana izjava ruskega slikarja Vasilija Kandinskega: ‘Prazno platno je pravi čudež … precej bolj očarljivo kot nekatere slike’. Sledeč tej izjavi, se Beli sladoled v projektu Snow White ukvarja s fascinacijo nad belino praznega slikarskega platna in klasičnega galerijskega prostora, ki jo poraja že bela barva sama

Konteksti (Tomaž Bešter), 27. januar 2019 ― vir slike: bukla.si Čas hitro beži. Že skoraj tri mesece je tega, kar me je Igor, prevajalec Peščenega planeta, opozoril na izid prevoda tega kanonskega dela znanstvene fantastike v Sloveniji. Sam se ne štejem med najbolj goreče oboževalce žanra, a vendarle z največjim spoštovanjem spremljam poskuse, kako se dojemanju stvarstva, časa, prihodnosti in človekove umeščenosti v vse to ustvarjalno približujejo najrazličnejši pisatelji in pesniki. Tu ni nekih razmejitev, prostranost upodobitvene moči nima konca. Razen tistega, kar je v tem tu sedaj in v motivu, podobah in idejah, ki dajejo pogon vsej literaturi. Branje vsega fantastičnega, od pravljic bratov Grimm do Ursule Le Guin, prek Frankensteina ali Brama Stokerja, se zato nujno na neki točki ukvarja z znanimi idejami, ki so postavljene v neznano okolje. Štejejo pa vse, tudi majhne in obrobne podrobnosti, ki ta dela vedno znova polagajo pod neko novo bralno leščerbo. Nič manj vse to velja za Franka Herberta in njegov Dune. Peščeni planet je nekaj več kot 50 let po izidu prišel tudi v slovenskem prevodu. Izdali so ga pri založbi Sanje. In ja. Poslastica za vse ZF navdušence in vse tiste, ki bodo to še postali. Ponuja pogled v prihodnost, ki v večplastno zgodbo vplete ideje razvoja religije, ekologije, narave, potovanja v vesolja, srečevanja z nepoznanimi bitji, iskanja pravega zla, boja za iskano in dragoceno surovino, pa tudi povsem klasičnega boja za oblast, denar, moč, politični vpliv, intrige, evgenično načrtovanje ter povsem nove zavesti časa in prostora. Pred nami je kompleksna zgodba polna intrig in trka različnih pogledov na hierarhijo galaksije in političnega, ki bogato posega v gospodarstvo in religiozno. Peščeni planet je lahko zgodovinski, politični, akcijski, futuristični, povsem filozofski ali ekološki roman. Ali vse to skupaj. Nikakor pa ni preprost in hiter zalogaj. To sem dojel zelo kmalu tudi sam. Branje spočetka terja več pozornosti. Nepripravljen na povsem nov svet, ki ga v Peščenem plan