SPRP, 22. marec 2023 ― Broken Lock so skupina, ki je nastala leta 1995. Med tem časom se je na sceni marsikaj spremenilo, oni pa še vedno igrajo. Izdali so pet albumov, žanrsko pa so precej raznoliki, svojo razgibanost pa tudi sami težko opredelijo. Pred kratkim so imeli krajšo turnejo po Sloveniji. Prišli so tudi v Mladinski center v Kopru, kjer je nastal ta intervju. Zasedbo sestavljata kitarista Rihard in Janez, ki sta zadolžena tudi za vokal, Marko na basu, Julij na bobnih, Jure sonus (zvok, efekti). Pogovarjali smo se z Janezom Weissem in Rihardom Župančičem, ki obenem vabita na koncerte v Ribnico (25. marec), Kranj (15. april) in Kostanjek pri Krškem (20. maj). 1. Zanima nas, kaj ima razbita ključavnica skupnega s člani Broken Lock? Janez: Bilo je poleti leta 1995 in z bendom smo se zbrali pred klubom MKK v Črnomlju. Na vratih kluba sta bili dve ključavnici, mi pa smo imeli samo en ključ. Prvo ključavnico smo odprli, drugo pa zlomili. Takrat smo se tudi poimenovali Broken lock, Zlomljena ključavnica. To ime se je sčasoma pretopilo v naš stil igranja, ker imamo v komadih en kup nepravilnosti, naglih sprememb in tako dalje. 2. Kako bi opisali svoje delo? Rihard: S tem vprašanjem smo imeli težave že od zmeraj. V bendu poslušamo precej različno glasbo. Na začetku je bil velik vpliv stoner rocka, ampak ne klasičnega. Vedno so nas pritegnile nekonvencionalne forme. V časih našega najstništva je bila na vseh koncertih, ki smo jih obiskali, vedno ista finta: trije akordi in galama. Z eno besedo: HC. Kar je super in the best, ampak nas so zanimale bolj druge zadeve, kot so rifaže in podobno. Ko smo začeli resno delati, smo se, zaradi te različnosti, pred vsakim novim albumom dogovorili, v katero smer bomo šli z njim. 3. Kakšna je vaša žanrska operdelitev? Janez: Že od nekdaj iščemo svojo formo, saj želimo integrirati tehnične značilnosti z izraznostjo. Vedno se poigravamo z idejo in kamor jo odnese, je v redu. Pri nas ni tako: Ja, tega pa ne bi igrali, ker mi igram

SEM, 22. marec 2023 ― V Register nesnovne dediščine sta bila 17. 3. 2023 vpisana že 323. in 324. nosilec nesnovne kulturne dediščine – to sta Zavod Čebela ob enoti Čebelarstvo in Družina Cukjati ob enoti Sušenje sadja. V družini Stankovič čebelari že peta generacija in svoja znanja čebelarjenja, ki so jih pridobili od svojih prednikov preko Zavoda Čebela prenašajo tako na otroke kot odrasle. S prenosnim panjem obiskujejo otroke v vrtcih, šolah, varstvenih centrih in jih poučujejo o čebelnjakih, panjih, panjskih končnicah in tradicionalnih načinih čebelarjenja. Vanda Cukjati izdeluje olupljene in na soncu posušene slive prunele, nekdaj značilne za območje Goriških Brd in Bizeljskega. Izdelovanja prunel se je še kot otrok naučila od staršev. Danes jih družina Cukjati izdeluje po enakem postopku kot nekdaj: ravno prav zrele slive olupijo z nožičem z lesenim ročajem, ki ima rezilo nabrušeno na obe strani. Najprej jih pokadijo z žveplom v posebnih zabojih, nato pa jih na piconih posušijo na soncu. Po nekaj dnevih jih znova na kratko žveplajo, nato pa izkoščičijo, jih 'popenčajo', oblikujejo v prunele. To pomeni, da po dve slivi skupaj dobro stisnejo, dajo v kozarce, kjer prunele po določenem času izločijo sladkor in tako dobijo zanje značilno belo barvo. Register trenutno šteje 111 enot in 324 nosilcev nesnovne kulturne dediščine.

SEM, 22. marec 2023 ― V Register nesnovne dediščine sta bila 17. 3. 2023 vpisana že 323. in 324. nosilec nesnovne kulturne dediščine – to sta Zavod Čebela ob enoti Čebelarstvo in Družina Cukjati ob enoti Sušenje sadja. V družini Stankovič čebelari že peta generacija in svoja znanja čebelarjenja, ki so jih pridobili od svojih prednikov preko Zavoda Čebela prenašajo tako na otroke kot odrasle. S prenosnim panjem obiskujejo otroke v vrtcih, šolah, varstvenih centrih in jih poučujejo o čebelnjakih, panjih, panjskih končnicah in tradicionalnih načinih čebelarjenja. Vanda Cukjati izdeluje olupljene in na soncu posušene slive prunele, nekdaj značilne za območje Goriških Brd in Bizeljskega. Izdelovanja prunel se je še kot otrok naučila od staršev. Danes jih družina Cukjati izdeluje po enakem postopku kot nekdaj: ravno prav zrele slive olupijo z nožičem z lesenim ročajem, ki ima rezilo nabrušeno na obe strani. Najprej jih pokadijo z žveplom v posebnih zabojih, nato pa jih na piconih posušijo na soncu. Po nekaj dnevih jih znova na kratko žveplajo, nato pa izkoščičijo, jih 'popenčajo', oblikujejo v prunele. To pomeni, da po dve slivi skupaj dobro stisnejo, dajo v kozarce, kjer prunele po določenem času izločijo sladkor in tako dobijo zanje značilno belo barvo. Register trenutno šteje 111 enot in 324 nosilcev nesnovne kulturne dediščine.