SPRP, 16. februar ― Prvi plošček tričlanske obsoteljske posadke Dunraven prileti v tvojo dnevno kot dobro naoljen čoper med ruševine izgubljenega mesta. Njegova senca se ti predrzno splazi prek fotelja, njegov propeler zadovoljno frfota v nalomljenem ritmu, njegovo vetrobransko steklo zapeljivo pobliskuje v prvih žarkih vzhajajočega sonca. A če kdo misli, da bo potovanje s kovinskim ptičem sovjetske mašinerije brezskrbna turistična ekskurzija, si je kupil napačno karto.  Dunraven by Dunraven Že v prvem refrenu te namreč s helikopterjem vred v onostranstvo odnese udarni val eksplozije, ki v delčku sekunde pred tvojim notranjim očesom raztrešči sanje vojaka iz Sevastopola. Bleščeče odlikovanje, ki se ga oklepa še en talec sistemskega zla, ni nič drugega kot zanesljivo znamenje smrti in na svetu ni nikogar, ki bi mu bilo to bolj jasno, kot ostremu očesu krokarja, ki kroži nad evropskih grobiščem. Tudi ostala besedila prvenca skupine Dunraven se spopadajo s tesnobo našega zmedenega, napol poblaznelega časa, pri čemer večina refrenov spretno vijuga v dvoglasnih manevrih kitarista Andreja in basista Gašperja, v zadnjem komadu pa še v Gajinem in Andrejevem meditativnem duetu.  Glede na to, da gre za prvi album razmeroma mlade zasedbe, je njegov zvok presenetljivo suveren in definiran, vendar je vsakemu, kdor vsaj bežno pozna ljudi, ki so bili vpleteni v njegovo produkcijo, jasno, da ne gre za nobeno naključje. Album je rezultat dvoletnih naporov ekipe, ki premore ravno pravšnjo zmes predanosti, sposobnosti in izkušenj. Gaja Pekošak na primer ni zgolj izvirna bobnarka in pevka, temveč tudi soavtorica večine Duneravenovih komadov in dveh videospotov, ki sta pred nedavnim izšla v okviru promocije albuma, razen tega pa je tudi likovna vizionarka, ki se skriva v ozadju krokarjeve celostne podobe.  Čeprav v praktično vseh projektih benda sodelujejo vsi člani, je njegov neformalni vodja vendarle pevec in kitarist, Andrej Černelč. Gre za vsestranskega umetnika, člana skupin