SEM, 9. maj 2025 ― Naš skupni projekt Ples kot nesnovna kulturna dediščina se bliža koncu.  Veselimo se pregleda novih ugotovitev, dognanj, znanj in poznanstev. Izmenjavi znanj je namenjena zaključna mednarodna konferenca Kako trajnosten je ples kot nesnovna kulturna dediščina?, ki bo potekala v atriju ZRC SAZU (Ljubljana, Slovenija) od 21. – 23. maja 2025.  Program konference Od 24. – 25. maja 2025 pa se bomo partnerji na projektu srečevali na sestankih, kjer bomo analizirali dosedanje delo, rezultate in pregledali kaj nas še čaka. Ker se vsi zavedamo pomena ohranjanja plesa kot nesnovne kulturne dediščine pa bomo snovali predlog novega projekta. Vmes bomo seveda plesali.

Knjižnica Slovenska Bistrica, 9. maj 2025 ― 8. maja je bila v Knjižnici Josipa Vošnjaka predstavitev knjige Janeza Prejaca Ruska fronta, ki sta jo predstavila avtor uvodnika Stanislav Rakuša ter urednik založbe Cerdonis Blaž Prapótnik. Ko je gospod Rakuša povsem slučajno naletel na 577 strani rokopisa dnevniških zapisov z ruske fronte, se je zavedel, da je potrebno pretresljive izkušnje takrat mladega Janeza Prejaca strniti v knjigo in jo predstaviti širši javnosti. Knjiga nam približa čas med drugo svetovno vojno, ko je bilo v nemško vojsko prisilno mobiliziranih med 60.000 do 70.000 mladih slovenskih fantov, ogromno se jih ni vrnilo. »Bilo je ali-ali. Greš ali pa gre vsa tvoja družina v izgnanstvo ali jo likvidiramo.« Tako so mladi neizkušeni prestrašeni fantje zapustili svoj dom in svojce, bili so v prvih bojnih vrstah za 'topovsko hrano', po vojni pa prezirani, šikanirani in zaničevani. Na očitke, čemu še ena knjiga o vojni, urednik založbe odgovarja: »Vsaka knjiga, ki govori o vojni, je hkrati knjiga za mir.« (Besedilo in fotografija: Saša Šega Crnič)

Airbeletrina, 9. maj 2025 ― V prostore založbe Beletrina sem prihitela naravnost s sestanka in misli so mi še vedno zapolnjevali različni opravki. Sama pri sebi sem kljukala seznam uspešno opravljenih, ki so bili tisti dan že za mano, in razmišljala, kaj bo treba še postoriti po koncu delavnice, medtem ko sem čakala, da se zberejo še ostali udeleženci in udeleženke. Nobenega nisem poznala od prej in nisem vedela, kaj naj od delavnice biblioterapije sploh pričakujem, razen da se bomo pogovarjali o romanu Vzpon. O biblioterapiji sem nekaj slišala in prebrala že prej, a se je nikoli še nisem udeležila. Kar na koncu lahko izluščim, je, da so knjige že same po sebi (lahko) terapevtske, če pa se o njih pogovarjamo v skupini – zlasti če to skupino vodi nekdo, ki ima izkušnje s področja psihoterapije –, pa res lahko nastane nekaj povezujočega in zdravilnega. Ampak že prehitevam. Pojdimo lepo po vrsti. Kaj je biblioterapija? Biblioterapija je ena od psihoterapevtskih metod, s katerimi si lahko pomagamo pri težavah z duševnim zdravjem. Večkrat jo uporabijo kot podporo drugim načinom zdravljenja, seveda pa je njeno izvajanje odvisno od vrste težav ter stopnje njihove resnosti. Pri nas je zdravljenje s pomočjo knjig že v 70. letih prejšnjega stoletja uvedel in tudi populariziral psihiater Janez Rugelj. Branje tako leposlovnih kot neleposlovnih del predstavlja pomemben del v socialno-andragoški metodi, ki jo je razvil in uporabljal predvsem pri zdravljenju odvisnosti od alkohola. Biblioterapijo lahko izvajamo individualno ali pa v skupini pod vodstvom terapevta. Kot nam je na začetku srečanja razložila vodja delavnice Živa Malovrh, študentka 3. letnika integrativne psihoterapije na Univerzi Sigmunda Freuda v Ljubljani, pri tovrstni terapiji knjiga predstavlja podlago oziroma metodo, ki nas lahko vodi do novih uvidov o sebi in o svetu. Biblioterapevt prebere knjigo in iz nje izlušči primerne teme za skupinsko obravnavo. Tema našega srečanja, ki se je nanašalo na knjigo Vzpon, je bila dom in vpraša