Airbeletrina, 6. oktober 2025 ― »No, sine moj, pa je uspelo, kakor sva rekla, da morda bo!« sem radostno zaukal z Beneškega filmskega festivala. Sva že pred več leti skovala načrt, kako pritegniti pri nas doma jako priljubljenega igralca, če ga kdaj kje po srečnem naključju morebiti srečamo. In je uspelo, je! Christoph Waltz na letošnjem Beneškem filmskem festivalu (Fotografija: Andraž Gombač) Christoph Waltz se nam je predstavil in nas takoj osvojil v filmu Inglourious Basterds (Neslavne barabe, 2009). Ne štejemo več, kolikokrat smo si že ogledali alternativni konec druge svetovne vojne z uspešnim atentatom na vrh nacistične Nemčije s Hitlerjem vred, kakor si ga je zamislil genialni Quentin Tarantino. Waltz blesti kot Hans Landa, esesovski polkovnik, lovec na Jude. Je obenem krvnik in kavalir, strašen in uglajen, strumen in skorajda smešen, grotesken, žmohten, eden najbolj izpiljenih likov v svetovni filmografiji. Tarantino je dejal, da je vsekakor eden najboljših, kar jih je napisal – pa jih ni ustvaril malo, nasprotno! Je pa že skoraj obupal, ko je iskal pravšnjega igralca za to vlogo, kajti Hans Landa se izkaže tudi z obvladovanjem več jezikov: gladko govori nemško, francosko, angleško, italijansko … Kje najti igralca, ki bo prepričljiv v esesovski uniformi, obenem pa se v naštetih jezikih ne bo spotikal?! Pa se je nekdo spomnil nekega avstrijskega igralca; leta 1956 se je rodil na Dunaju, tam študiral igro in sprva tudi operno petje, nastopal po evropskih gledališčih, začel nizati televizijske vloge, a se mu dotlej še ni uspelo prebiti v prvo ligo. In evo ga, zdaj vstopi v Tarantinov film in nas na kavč prilepi že v dolgem prvem poglavju Neslavnih barab – kako se nasmiha, medtem ko elegantno in zvito zaslišuje in privija francoskega kmeta, kako izpije kozarec mleka, kako si prižge ogromno pipo … pa kako pozneje naroči jabolčni zavitek, kajpada s smetano, medtem ko se ježi koža dekletu za mizo ob njem – in nam pred zaslonom. Esesovski polkovnik Hans Landa v Nes