Airbeletrina, 25. oktober 2025 ― Balkan je s svojo »verigo gozdnatih gora« (dobeseden prevod iz turščine) pripet med Sredozemsko in Črno morje ter Panonsko nižino. In je nepremičen, če nanj, seveda, zremo s ptičje perspektive ali pa z visokega balkona. A ko nanj pogledamo od blizu, skozi oči tistih, ki ga živijo in ustvarjajo, se pokaže kot prostor nenehnega gibanja, premeščanja, izmuzljivosti. Včasih je povsod. Včasih nikjer. Včasih je Balkan le ime, ki ga pripišejo drugi. Z Zoranom Predinom (1958), ki v njem ustvarja s svojim glasom in peresom, preverjamo, kako je videti to območje, ko se po njem razgleduje s svojega balkona, ali pa modelira tudi sam. (Fotografija: osebni arhiv) Balkan je vedno drugje. Kako oprijemljiv je vam: po čem diši, kakšnega okusa, barve je, kako ga slišite, kakšen je na otip …?   »Generacije, ki so živele v času Jugoslavije, so doživele dogodke, ki so tako močno zaznamovali njihovo življenje, da so ostali z njimi vse do danes. Tako pač delujemo.  Sam to primerjam s služenjem vojaškega roka, ki je velika, dolga oslarija, polna neprijetnosti, a po tridesetih letih se spomniš samo hecnih trenutkov. In tako je tudi z nostalgijami: slabo pozabljamo, dobrega se potem spominjamo in to delimo z drugimi. Mi smo imeli srečo, da smo bili mladi v osemdesetih letih. Nas je ta čas drugače zaznamoval kot tiste, ki so bili mladi v šestdesetih. Živeli smo v izredno liberalnem obdobju, vsaj bolj kot v sedemdesetih in kasneje v devetdesetih. Bilo je zatišje, v katerem se je dogajalo marsikaj nepričakovanega. Zoran Predin: »Mi smo imeli srečo, da smo bili mladi v osemdesetih letih. Nas je ta čas drugače zaznamoval kot tiste, ki so bili mladi v šestdesetih. Živeli smo v izredno liberalnem obdobju, vsaj bolj kot v sedemdesetih in kasneje v devetdesetih.« (Fotografija: osebni arhiv) Ko se je Slovenija odcepila od Jugoslavije in se izognila krvavim vojnam, ko smo začeli nekako uresničevati svojo vizijo ‘druge Švice’, se je pokazalo, da smo se sicer odce