Vse, kar potrebujemo, je tišina

Koridor, 24. oktober 2025 ― Avdio-vizualni performans dua Silence nas po venčku plesnih harmonij pogrezne v samoterapevtsko raziskovanje travm umetniškega ustvarjanja, ki skozi procese ozaveščanja nezavednega razpozna dokončno odrešitev v absolutnem niču utišanih misli.
Onim, ki hočejo ali morajo graditi lastni krov

Onim, ki hočejo ali morajo graditi lastni krov

OUTSIDER, 24. oktober 2025 ― Z zgornjimi besedami je bila naslovljena serija prispevkov, ki jih je pisal arhitekt Ivan Zupan v letih 1927 in 1928 in so izhajali v reviji Domači prijatelj. Pisec je bil arhitekt, ki je v obdobju Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev načrtoval podobo stanovanjske zadruge Stan in dom. V zadrugi, ki jo je vodil politik in publicist Anton Kristan, član […]

Prihaja ANA PLAMENITA 2025!

Ana Monro, 24. oktober 2025 ― Jesenski festival noči in ognjenih ambientov Ana Plamenita 2025 bo 7. 11. med 18:00 in 21:00 zažarel v parku Gradaščica ob Barjanski cesti v Ljubljani. Ta nas je navdihnil z idejo, da prizorišče prostorsko in vsebinsko zasnujemo s poudarkom na kroženju, cikličnem gibanju, spiral(nost)i – kot metafori za življenje, oziroma simbolu duhovne evolucije, večnosti in življenjske ...

Zbirka Herbersteiniana na nacionalni listi Spomin sveta UNESCO

Kamra.si, 24. oktober 2025 ― Unescov program Spomin sveta (Memory of he World) je namenjen popularizaciji pisne dediščine in avdiovizualnih zapisov, ki jih hranijo arhivi, muzeji, knjižnice in druge ustanove z vsega sveta. Leta 2022 smo Slovenci na nacionalno listo uvrstili prvih deset vpisov najbolj prepoznavnih dokumentarnih zbirk. Letos se jim je pridružilo deset novih enot, med njimi tudi zbirka Herbersteiniana, ki obsega dela Žige Herbersteina in rokopisno ter tiskano gradivo o rodbini in jo hranimo v Domoznanskem oddelku Knjižnice Ivana Potrča Ptuj. Slovesna podelitev listin je potekala 23. 10. 2025 v Narodnem muzeju Slovenije.

BRANJE 03 V ANTIKI

Društvo slovenskih pisateljev, 24. oktober 2025 ― Jesen je in s kostanji namesto oči se bomo zbrali na literarno-glasbenem dogodku v Antiki; prisluhnili bomo izbranim pisavam iz območja 03, kjer je svojčas obstajal tudi poseben pododbor Društva slovenskih pisateljev. Tokrat bodo z nami: Tonja Jelen Aleš Jelenko Aljaž Krivec Anja Radaljac Robert Simonišek Glorjana Veber Večer bo povezoval in nekoliko obrenkal Matej Krajnc. Vabljeni v Antiko v torek, 4. 11. ob 18.00!
Brane Mozetič prejemnik nagrade Nede Pagon za knjižnega urednika

Brane Mozetič prejemnik nagrade Nede Pagon za knjižnega urednika

Misli, 24. oktober 2025 ― Pesnik, prevajalec, aktivist in urednik Brane Mozetič je letošnji prejemnik nagrade Nede Pagon za knjižnega urednika ali urednico, ki jo razpisujejo pri založbi Studia humanitatis. Označili so ga za enega najvidnejših slovenskih urednikov izvirne in prevodne knjižne produkcije. Nagrado prejme za drzen, dosleden in prepoznaven uredniški opus.

Literarno navdihnjena razstava keramike

Knjižnica Postojna, 24. oktober 2025 ― Med 4. in 29. novembrom si lahko v pritličju knjižnice v Postojni ogledate razstavo keramičnih izdelkov dveh bralnih študijskih krožkov. Krožek Zdravilna moč zgodb je ustvarjal po navdihu zgodbic Toona Tellegena, člane krožka Fižolozofija pa je navdihnila istoimenska knjiga Irene Štaudohar. Mentorica bralnih krožkov je Nataša Sedej.
Upravni odbor Cankarjeve nagrade blagovne znamke Cankarjeva nagrada ne namerava prepustiti Občini Vrhnika

Upravni odbor Cankarjeve nagrade blagovne znamke Cankarjeva nagrada ne namerava prepustiti Občini Vrhnika

SiGledal, 24. oktober 2025 ― Upravni odbor (UO) Cankarjeve nagrade je izrazil presenečenje in zaskrbljenost nad vložitvijo zahteve za registracijo blagovne znamke Cankarjeva nagrada na Uradu RS za intelektualno lastnino s strani Občine Vrhnika. Kot so zapisali, Občini Vrhnika blagovne znamke ne bodo prepustili in bodo vložili uradni ugovor zoper njeno registracijo.
Dvije pjesme o snijegu

Dvije pjesme o snijegu

Airbeletrina, 24. oktober 2025 ― Odrastao sam asinkrono. Otpočetka dobro mi je bio poznat taj osjećaj: iskustvo blage neusklađenosti osobnog vremena s prevladavajućim vremenom svijeta. Postavke su po tom pitanju za većinu ipak čini se slične, moguće upravo univerzalne, i teško ih je zamisliti drugačijima. Mislim pritom na one rane, u pravom smislu za ličnost formativne, dobrim djelom još ne sasvim svjesne djetinje godine, vrijeme koje nam pripada ali je od nas beskrajno udaljeno, zauvijek potopljeno u mećavu koja ga čini istovremeno najdublje našim i tuđim. Odluke su za nas tada donosili drugi, oni su za nas zarezivali magičnu opnu svijeta, na ovaj ili onaj način taj otvor pomalo proširujući ne bi li se i mi unutra nekako smjestili, prostirali su pred nas prostirku jezika, ideologije, formi i načina, a oni sami su – jer sve ovo, naravno, vrijedi i za njih – naprosto bili ljudi drugoga vremena. Svi smo, tako, čini se oblikovani pomalo unatrag, tu nam sudbinu nameće susljedna logika vremena. I od te se datosti kroz proces odrastanja u većoj ili manjoj mjeri emancipiramo, hvatajući postepeno korak sa svojim svijetom. Ja sam taj proces, isprva moguće po nekoj vlastitoj „prirodi“ (koja će i sama prije biti rezultat složene mreže silnica iz kojih je to naše vrijeme satkano), a kasnije možda i svjesno otaljavao, osvrćući se mnogo više no što je to, pogotovo prema uzusima epohe, bilo uputno. Taj proces oblikovanja, prelazak iz predsvjesnoga u svjesno stanje, rađanje onog ja čije je bȉlo, također u ovim redcima, moguće pratiti do dana današnjeg, u mom se slučaju odvijao usporedo s dvije značajne, u mnogočemu paradigmatske promjene. Jedna se odnosi na uznemirujuću, nasilnu smjenu političkog, kulturnog i društvenog horizonta (onoga, dakle, koji me svojim postavkama uvjetovao), a druga na manje-više istovremenu tehnološku revoluciju. Prostirali su pred nas prostirku jezika, ideologije, formi i načina, a oni sami su – jer sve ovo, naravno, vrijedi i za njih – naprosto bili ljudi drugoga vremena.
Two songs about snow

Two songs about snow

Airbeletrina, 24. oktober 2025 ― My growing up was asynchronous. From the very beginning, I have been aware of a slight mismatch between my personal time and the prevailing time of the world. The majority of people seem to have similar perceptions regarding this issue, perhaps even universal ones; it’s hard to imagine that they might be different. What I have in mind here are those early childhood years when one’s personality is being formed, yet not completely imprinted in one’s consciousness. It is a time that belongs to us, but it is also incredibly alien, forever immersed in a kind of blurry fog that makes it simultaneously the most profoundly ours and the most profoundly somebody else’s. During those years, decisions were made for us by others. It was others who were cutting into the magical membrane of the world for us, little by little widening the opening so that we might fit into it somehow, spreading before us the canopy of language, ideology, forms and manners; but they were simply people from another time, just as their elders had been when they were children. It seems, then, that we are all in a way shaped a little in reverse, a fate imposed on us by the chronological logic of time. As we grow up, we more or less emancipate ourselves from this given and gradually fall in step with our world. At first, I delayed this process, possibly due to my own “nature” (which was itself a result of a complex network of forces from which our time is woven), and later perhaps consciously, looking back much more than was advisable according to the customs of the epoch. This formative process – the transition from a pre-conscious to a conscious state, the birth of the self – can be traced throughout my life to this day and is evident even in these lines. In my case, it unfolded in parallel with two significant, in many ways paradigmatic, changes: one relating to the disturbing, violent shift in the political, cultural and social horizon (which influenced me greatly with its tenets), and the other
Dve pesmi o snegu

Dve pesmi o snegu

Airbeletrina, 24. oktober 2025 ― Odraščal sem asinhrono. Od vsega začetka mi je bil ta občutek dobro znan: izkušnja rahle neuglašenosti med osebnim časom in prevladujočim časom sveta. Iztočnice so v tem pogledu, zdi se, za večino vendarle podobne, nemara celo univerzalne, in težko si jih je predstavljati drugače. Pri tem imam v mislih tista zgodnja, za osebnost v pravem pomenu besede formativna, večinoma še ne povsem zavestna otroška leta, čas, ki nam sicer pripada, vendar je od nas neskončno oddaljen, za zmeraj potopljen v metež, zaradi katerega je najgloblje naš, a hkrati tuj. Odločitve so takrat namesto nas sprejemali drugi, zarezovali so v magično membrano sveta, tako ali drugače malce razširjali režo, da smo se tudi mi lahko spravili noter, pred nami so razgrinjali preproge jezika, ideologije, oblik in načinov, sami pa so – kajti vse to kajpada velja tudi zanje – kratko in malo bili ljudje drugega časa. Vsi smo, tako se zdi, nekoliko nazajšnje oblikovani, takšno usodo nam vsiljuje zapovrstna logika časa. In te danosti se bolj ali manj osvobajamo v procesu odraščanja, s postopnim dohajanjem svojega lastnega sveta. Ta proces sem upočasnjeval, sprva znabiti zaradi vzgibov svoje »narave« (ki je tudi sama prej nasledek zapletene mreže silnic, iz katerih je stkan naš čas), kasneje pa morda zavestno, saj sem se oziral nazaj veliko bolj, kot je bilo primerno, zlasti glede na običaje tiste dobe. Proces izoblikovanja osebnosti, prehod iz nezavednega v zavedno stanje, porajanje tistega jaza, katerega utrip je moč – tudi v tehle vrsticah  ̶  spremljati do današnjega dne, je v mojem primeru potekal vzporedno s pomembnima, v marsičem paradigmatskima spremembama. Prva se nanaša na vznemirjujočo, nasilno zamenjavo političnega, kulturnega in družbenega obzorja (tistega torej, ki me je s svojimi danostmi pogojevalo), in druga na bolj ali manj sočasno tehnološko revolucijo. Pred nami so razgrinjali preproge jezika, ideologije, oblik in načinov, sami pa so – kajti vse to kajpada velja tudi zanje – krat
še novic