Airbeletrina,
24. oktober 2025
―
Odraščal sem asinhrono. Od vsega začetka mi je bil ta občutek dobro znan: izkušnja rahle neuglašenosti med osebnim časom in prevladujočim časom sveta. Iztočnice so v tem pogledu, zdi se, za večino vendarle podobne, nemara celo univerzalne, in težko si jih je predstavljati drugače. Pri tem imam v mislih tista zgodnja, za osebnost v pravem pomenu besede formativna, večinoma še ne povsem zavestna otroška leta, čas, ki nam sicer pripada, vendar je od nas neskončno oddaljen, za zmeraj potopljen v metež, zaradi katerega je najgloblje naš, a hkrati tuj. Odločitve so takrat namesto nas sprejemali drugi, zarezovali so v magično membrano sveta, tako ali drugače malce razširjali režo, da smo se tudi mi lahko spravili noter, pred nami so razgrinjali preproge jezika, ideologije, oblik in načinov, sami pa so – kajti vse to kajpada velja tudi zanje – kratko in malo bili ljudje drugega časa. Vsi smo, tako se zdi, nekoliko nazajšnje oblikovani, takšno usodo nam vsiljuje zapovrstna logika časa. In te danosti se bolj ali manj osvobajamo v procesu odraščanja, s postopnim dohajanjem svojega lastnega sveta.
Ta proces sem upočasnjeval, sprva znabiti zaradi vzgibov svoje »narave« (ki je tudi sama prej nasledek zapletene mreže silnic, iz katerih je stkan naš čas), kasneje pa morda zavestno, saj sem se oziral nazaj veliko bolj, kot je bilo primerno, zlasti glede na običaje tiste dobe. Proces izoblikovanja osebnosti, prehod iz nezavednega v zavedno stanje, porajanje tistega jaza, katerega utrip je moč – tudi v tehle vrsticah ̶ spremljati do današnjega dne, je v mojem primeru potekal vzporedno s pomembnima, v marsičem paradigmatskima spremembama. Prva se nanaša na vznemirjujočo, nasilno zamenjavo političnega, kulturnega in družbenega obzorja (tistega torej, ki me je s svojimi danostmi pogojevalo), in druga na bolj ali manj sočasno tehnološko revolucijo.
Pred nami so razgrinjali preproge jezika, ideologije, oblik in načinov, sami pa so – kajti vse to kajpada velja tudi zanje – krat
