Airbeletrina, 14. november ― Da je Tista dežela (Mladinska knjiga, 2025) – po knjigah Zima vezilja (2016), Naj bo poleti (2018) in Ogenj in sence (2024) – zadnja v seriji štirih knjig haikujev Svetlane Makarovič atmosferska mešanica grenkobe, melanholije, pravljičnosti, mitološkosti, nežnosti in hkratne zajedljivosti, gotovo nikogar, ki pozna pesničino delo, ne more presenečati. Tista dežela ponuja več kot dvesto haikujev, ki pa se, tudi zaradi postavitve, ki v ležečem formatu knjige na eni strani prinaša več pesmi, prelivajo drug v drugega in začno dejansko tvoriti svojevrstno (idejno) ozemlje, v katerem se pojavlja za Svetlano Makarovič značilno plastenje realnosti. Kljub kratki formi besedila v Tisti deželi pogostoma zajemajo plejado različnih idejnih svetov, mogoče bi bilo reči celo več različnih kodov dešifriranja sveta; Svetlana Makarovič tako v zelo kondenzirani formi vseeno sega po pregovorih, ljudskih pesmih, mitološkem, hkrati pa po zelo stvarnem, materialističnem razumevanju sveta. Vsakega od kodov, ki omogočajo branje realnosti, je mogoče razumevati posamično, a seveda tudi prepleteno, tako kot se pojavljajo v družbenem tkivu. Svetlana Makarovič tako v zelo kondenzirani formi vseeno sega po pregovorih, ljudskih pesmih, mitološkem, hkrati pa po zelo stvarnem, materialističnem razumevanju sveta. Ljudska, skorajda folkloristična plast besedila ponuja vpogled v miselno strukturo sveta generacij prednic in prednikov, in vidimo lahko, da modrost, ki jo nosi ta struktura, prenaša sledi tudi v sodobnejše (kritične) misli. In vidimo lahko, kako določena razumevanja sveta, majhnosti človeka in tip njegove odnosnosti do drugih bitij in sveta niso nekaj, kar bi bilo porojeno iz (zgolj) novodobnih razmer, spričo trenutne ekološke krize, vojn, ekonomskega sistema in porasta oblastnih politik, temveč folkloristični del kaže, kako je to stalnica v človeški misli (tudi) preteklih generacij. (Fotografija: Dane Anžič, iz knjige Luciferka, Beletrina, 2019) Ravno zara