Airbeletrina,
27. november
―
Sem Katja in stojim za knjižnim profilom @katjasmuc. Ker je bil sprva ustvarjen kot osebni profil in me zanimanja kot veter pogosto nosijo sem in tja, sem pri poimenovanju obdržala kar svoje ime in priimek. Slednja sta se doslej namreč izkazala za zanesljivo stalnico v mojem življenju, tisti šumnik v priimku pa se je že nekako navadil, da se po potrebi otresem njegove strešice.
Moje zanimanje za knjige sega globoko v otroštvo, le da sem bila sprva zgolj poslušalka. Še vedno se rada spomnim pravljic, ki so mi jih pred spanjem brali starši. Moje najljubše so bile Tri botre lisičice, Šivilja in škarjice ter ena otrokom prijaznejših različic Pepelke. Na kasetah, ki bi jih današnji otroci najverjetneje uvrstili v kameno dobo, sem najraje poslušala zgodbe Janeza Bitenca in Žogico Nogico.
Fotografija: osebni arhiv
Vrtca nisem obiskovala, a ker je bila mama učiteljica, jaz pa sem želela čim prej slediti njenim stopinjam, sem z vztrajnimi prošnjami dosegla, da so me starši vpisali v takratno malo šolo, ki so mi jo zvito predstavili kot šolo za male učiteljice. Iz tistega obdobja se mi je v spomin najbolj vtisnila pravljica Zrcalce, ki jo je napisal Grigor Vitez. To je bila ena tistih zgodb, ki smo jo otroci najpogosteje upodobili v obliki dramske predstave, pri čemer smo za rekvizite in kostume pretaknili vsak kotiček hiše, v vrste občinstva pa zvabili vse od plišastih igračk do odraslih, ki jim ni uspelo pravočasno izpuhteti iz našega vidnega polja.
Ob vstopu v osnovno šolo je bila prva interesna dejavnost, ki sem si jo izbrala, pravljični krožek. Še danes se spomnim, da smo druženje ob pravljicah začeli s knjigo Mavrična ribica. Ko sem se naučila dobro brati, sem postala redna obiskovalka šolske knjižnice. Moje najljubše branje iz osnovnošolskega obdobja je zbirka Kafe klub. Knjige govorijo o prijateljicah, ki se zbirajo v lokalni kavarni, občasno pomagajo pri strežbi, si delijo skrivnosti in si pomagajo pri reševanju težav, ki v obdobju najstništva
