Sodobnost,
11. december 2025
―
Undinė Radzevičiūtė
Knjižnica lepote in zla
Lepota s kančkom grdote
1924
I.
»To ni kačji pastir, to je orel,« je s kovinskim glasom rekla Lotta.
Prišla je v novem črnem voisinu v barvi oniksa s kromirano maskoto na sprednji strani, katere srhljivo navzgor obrnjena krila so spominjala na dva noža.
Walter je tej maskoti rekel kačji pastir.
»Upajmo, da ti bo orel prinesel več sreče,« je rekel Walter.
Lotta seveda ni bila ena tistih žensk, ki bi skočila skozi okno in se vrgla pod vlak samo zato, ker je njen trapasti Adalbert odšel za Anito Berber, ker je ta pač plesala gola.
Na odru, v javnosti!
Plesala je gola in doma je imela opico.
Lotta kot prava protestantka, kot hči protestantskega pastorja, ni jokala. Niti malo!
Neuspela ljubezenska zveza se je končala tako kot vedno: z novim nakupom.
»Kako težko je živeti častno in pošteno v času, ko sta dve tretjini žensk prostitutk,« je dejala, povzemajoč svoje trpljenje zadnjih dveh mesecev.
In zdelo se ji je povsem upravičeno, da je tako rekla.
Zdaj je stala vsa napeta sredi modre sobe. V hiši, za katero je pred letom dni dejala: Tja ne bo več stopila moja noga. Ne bo!
»Nisi še tako stara, da bi se morala zmrdovati nad prostitucijo,« je rekel Walter in Lotta je zaradi njegovih besed postala še bolj napeta.
Če bi kdo strgal oblačila z nje in jo prisilil, da dvigne v zrak svoje tanke, bleščeče bele roke, bi se spremenila v živo, velikansko maskoto orla ali kačjega pastirja.
Visoka, pravilno raščena, kratkolasa blondinka asketske postave z belo, prosojno kožo. Toda lase si je šele po vojni začela česati po moško in si jih mazati z briljantino.
»Pravih moških sploh ni več. Samo tipi brez morale, prevaranti, perverzneži in norčki,« je dejala Lotta.
»To samo dokazuje, da vojna bolj prizadene moške,« je dejal Walter.
»Ni več prave, velike ljubezni, vsi samo iščejo priložnost, da bi povohali hlačke kakšne nove damice.«
»Vsem nam vladajo instinkti,« je mela
