Airbeletrina, 9. maj ― Kolikokrat smo slišali komentatorja katere od športnih prireditev konstatirati, da se je pred našimi očmi odvilo nekaj, kar bi lahko bila poezija, oziroma bi to definitivno morala biti poezija. Pogosto se nam ob tem zazdi, da je bil ta samostalnik uporabljen kot nadomestek za nekaj več; za neizgovorjene besede, ki bi lahko opisale ravnokar videno, pa ne morejo, ne znajo ali nočejo, za čudenje ob nečem tako lepem, da ne moremo najti primerljivega; besede, ki ne pridejo ven, iz etra, ker jih preprosto zmanjka; zato pa je tu poezija, ki prevzame vlogo metafore, poezija kot rešilna bilka, kot nekaj uporabnega, kar ne zahteva logične razlage, tudi razumevanja ne. Poezija pa se tu še kako dobro znajde. Največkrat slišimo to reševanje v poezijo med smučarskimi poleti, kadar kateri od naših orlov dejansko poleti in v njegovem slogu ni nobene napake, vsaj ne takšne, ki bi lahko pokvarila vtis; takrat je to poezija na delu. Kolikokrat smo slišali komentatorja katere od športnih prireditev konstatirati, da se je pred našimi očmi odvilo nekaj, kar bi lahko bila poezija, oziroma bi to definitivno morala biti poezija. Pesnice in pesniki se ob tem nehote vprašamo, mar je to res bilo dovolj za poezijo in kaj ima vse to zares opraviti s poezijo; saj gre navsezadnje pri poeziji za nekaj, kar pišemo, in kadar jo pišemo, v resnici ni prevečkrat tako lepo, kot je videti v neposrednem prenosu, skratka, ne gre vedno za letenje v popolnost brezna, kajti to brezno je včasih res nekaj, v kar si ne bi želel vsakdo, v bistvu nihče, če smo povsem odkriti; po drugi strani pa tudi drži, da poezija ni nekaj, kar si lahko kdorkoli prisvaja, torej je lahko v prosti uporabi tudi v kontekstu športa, ki v službi pozitivnega izida kaj hitro pozabi na to isto poezijo; zato je pot do nje včasih zelo težka in naporna. Tako kot do prave pesmi navsezadnje. Tukaj je ena takšnih, ki sem jo napisal nedavno tega: In zato, da je vse tako preprosto, je bilo treba ubiti toliko pesmi. Reci