Novice

aktualno

Kompleks označevalca

Kompleks označevalca

Airbeletrina, 4. september ― Kako bolje spoznati drugega, si ustvariti portret in podobo, kakor da se poglobiš v poezijo, ki jo piše, če jo piše, in ki jo Potocco vztrajno piše? Marcello Potocco je pesnik, pisatelj, akademik, prevajalec in kritik, rojen leta 1974 v Ljubljani, ki se na literarnem prizorišču pojavlja že vse od prejšnjega tisočletja do danes. Njegovo šesto, predzadnjo pesniško zbirko Odisej(ka) v labirintu, objavljeno leta 2022, je preteklo leto nasledila izdaja zadnje, sedme pesniške zbirke, ki nosi naslov Dnevnik zelene premičnice. Vseh sedem: Lila (2002), Pripoved o ovcah, ljudeh in drugih živalih (2005), Popravki pesniške zbirke (2007), Via Francingena (2014), Poznam te črne stvari (2017) ter že omenjeni zbirki na čelu skupaj s Potoccom v slovenskem pesniškem in literarnem prostoru nasploh sestavljajo in predstavljajo poseben »kompleks« – zavidljiv pesniški opus, ki bralko ali bralca popelje skoraj od samih začetkov nastajanja nove države, kamor se v svojih prvih pesniških poskusih in zbirkah na začetku pogosto zateka prvoosebni lirski subjekt, prek najstništva v adolescenco, ki se ji, po besedah Alenke Jovanovski zdaj otroškega naivnega jaza, slučajne, posamezne in mimoidoče ženske, moškega ali naključnega dekleta, v izrisu in končni izpeljavi zrelega ter kritičnega tona, ki zaznamuje zadnje med objavljenimi zbirkami, ne piše več dobro … foto Barbara Jurša Potocco Dozorevanja. Prva pesniška zbirka Potocca, Lila (2002), sega skoraj v obdobje, ko je Potocco uspešno zaključil diplomski študij primerjalne književnosti in literarne teorije na Filozofski fakulteti v Ljubljani z diplomsko nalogo »Elementi ritualnega in estetskega v liturgiji in liturgični drami, 1999, B diplomsko delo«, za katero je prejel tudi študentsko nagrado Prešernovega sklada, in v čas, ko se je vpisal na doktorski študij. Kot prva Lila obenem predstavlja po svoje tudi temeljno delo, ki že nagovarja razna vozlišča, ki jih mladi subjekt začenja opažati in se k njim s
Nasilje je vedno nasilje

Nasilje je vedno nasilje

Airbeletrina, 4. september ― Fjord mi ne da miru. Pred mesecem dni sem ga videla na Ljubljanskem gradu in to je bila ena tistih gledalskih izkušenj, ki te po ogledu pustijo nemirnega – ker je film kot prazen prostor, ki ga napolnijo tvoja lastna mnenja in predsodki, s katerimi se moraš soočiti, hkrati pa te pušča v temi glede tega, kje najti ključ do »pravilnega« branja. In bolj ko razmišljam o njem, bolj se zdi, da je ključ prav v nejasnosti, nedorečenosti in odprtosti, zaradi katere si primoran pogledati v ogledalo, ki ga film ponuja. Romunski režiser in scenarist Cristian Mungiu v svojih filmih raziskuje družbene konflikte, globalizacijo, migracije in kulturne razlike med zahodom ter vzhodom Evrope. Za Fjord je na filmskem festivalu v Cannesu prejel zlato palmo, zanj že drugo – prvo je prejel leta 2007 za film 4 meseci, 3 tedni in 2 dneva (4 luni, 3 săptămâni și 2 zile), intenzivno dramo o prepovedanem splavu v komunistični Romuniji. Z jasne protiavtoritarne pozicije se je v svojih filmih lotil različnih romunskih institucij, tokrat pa je dogajanje premaknil na Norveško in posegel po nekoliko drugačnem pristopu, ki je izmuzljiv v določljivosti in bistveno manj jasno pozicioniran. Romunsko-norveška družina Gheorghiu se je pred kratkim preselila iz Romunije na Norveško, v odmaknjeno vas v fjordu, kjer je odraščala Lisbet (Renate Reinsve). Otroci – dva najstnika, dva v prvih razredih šole, najmlajši pa se še doji – začnejo obiskovati pouk v jeziku, ki ga ne obvladajo, njihov oče Mihai (Sebastian Stan) pa z njimi vsakodnevno bere Sveto pismo. Gre namreč za globoko verno, evangeličansko družino, v kateri pravila določa tradicionalna, stroga vzgoja, ki ne dovoljuje sodobnih pregreh, kot so mobilni telefoni, pop glasba ali ples. Tesno prepletena vaška skupnost, v kateri vsak pozna vsakogar, jih sprejme z odprtimi rokami, a ob spoznanju, da sta vzgoja in življenje Gheorghiujevih bistveno drugačni od vrednot skoraj striktno agnostične, liberalne in progresivne norvešk

Beremo skupaj: nacionalni mesec skupnega branja

Knjižnica Postojna, 4. september ― Ob letošnji osrednji temi »Branje je veselje« vas vabimo k skupnemu doživljanju zgodb – z užitkom, brez pritiska in v družbi najbližjih. Vabljeni to nedeljo, 6. septembra 2026, med 15. in 19. uro na Tržaško cesto, kjer boste imeli priložnost za ogled našega bibliobusa od znotraj! Ker potujoča knjižnica sicer obiskuje okoliške vasi, boste tokrat lahko v središču Postojne pobrskali po njenih policah, poklepetali s knjižničarjem in voznikom Rokom ter si ogledali video gradivo, pripravljeno ob 120-letnici naše knjižnice.

Dosežki projekta Nepremična eDediščina

Ministrstvo za kulturo, 4. september ― Ministrstvo za kulturo je v okviru projekta Nepremična eDediščina razvilo tri nove e-storitve na področjih pridobivanja kulturnovarstvenih soglasij za posege v kulturno dediščino, vključevanja varstva kulturne dediščine v prostorske akte in upravljanja 3D vsebin kulturne dediščine ter nadgradilo osrednji informacijski sistem za vodenje registra nepremične in nesnovne kulturne dediščine ISeD.
Ko se užaljenost spremeni v ljubezen.

Ko se užaljenost spremeni v ljubezen.

Narodni dom MB, 4. september ― Vse se je začelo z vse prej kot navdušeno dvanajstletnico. V šolskem godalnem kvartetu je manjkala viola, zato je učitelj violinistki Emmi Wernig predlagal, naj zamenja inštrument. »Sprva sem bila užaljena. Vedno so mi govorili, da je viola za tiste, ki jim na violini ni uspelo,« se danes spominja s smehom (Musical America, 2025).

Karel Colnar

MNZS, 4. september ― Med gradivom, ki ga je maja 1945 iz koncentracijskega taborišča Dachau v Slovenijo prinesel taboriščni odbor Dachau in ni bilo predano nekdanjim taboriščnikom oziroma njihovim družinam, je 16 fotografij, ki so bile last Karla Colnarja (14. 8. 1911) iz Kužlja, okrožje Kočevje. Med njimi je fotografija štirih deklet s pripisom na zadnji strani, da je […]
še novic