Airbeletrina, 4. april ― 1492 ali Ali lahko predvojna striptizeta danes še sploh kaj pokaže? je legendarni naslov slovenske ulične predstave Gledališča Ane Monro iz leta 1982. Že takrat se mi je zdelo, da »predvojno striptizeto« zlahka zamenjamo s »književnostjo« – nam lahko književnost danes sploh še kaj pokaže? Nam lahko, na primer Homer kaj pove o preizkušnjah, pred katere nas postavlja razvoj digitalne tehnologije? Ko se sprašujemo o tem, si dejansko zastavljamo eno najstarejših vprašanj – ali je pod zvezdami sploh še kaj novega? Če ni Nič novega pod soncem, kot je pripomnil že Salomon pred skoraj tremi tisočletji, potem drži to, kar trdimo za književnost – da vsebuje vse odgovore. Če se vse ponavlja, če ne zmoremo izstopiti iz večnega kroga vprašanja, ki nas tarejo – pa naj na Luno pošljemo še toliko raket – potem književnost, stara ali nova, ponuja vse bistvene odgovore. In če to velja: kaj nam res lahko pove o sodobnih pojavih? Družabnih omrežjih? Zaslonskih tehnologijah? Aplikacijah? Vprašanje je retorično. Če je kje kakšen trden dokaz, da se stvari ponavljajo, je to prav književnost. Kadar, recimo, obračamo strani antične literature, nas branje lahko pretrese podobno, kot nas zdaj pretresa umetna inteligenca – na vsak naš »končno sem se domislil nečesa novega« nam odgovori z bumerangom citatov iz preteklih dob. Ni stvari, na katero bi pomislili, da nas stara književnost ne bi opomnila: »O tem je že nekdo razmišljal. Precej bolje, globlje in širše!« Če se vse ponavlja, če ne zmoremo izstopiti iz večnega kroga vprašanja, ki nas tarejo – pa naj na Luno pošljemo še toliko raket – potem književnost, stara ali nova, ponuja vse bistvene odgovore. Tudi o sodobni tehnologiji oziroma prav o njej. Dejstvo je, da književnost največ ve prav o stvareh, o katerih ne vemo niti tega, da jih ne vemo. Človeška domišljija je bila vedno najbolj napreden algoritem: že od svojih začetkov govori o stvareh, ki smo jih šele dočakali. Tudi o sodobni tehnologiji. V 2. stoletju je sirski sati