Airbeletrina, 24. december ― Ime mi je Mirjana, o čemer ni dvoma glede na moje neoriginalno ime na knjigogramu. Katja Šmuc, imetnica novembrske štafete branja, me je prijetno presenetila in razveselila s predajo, in kot je že sama zapisala, je najino znanstvo ena od mnogih pozitivnih stvari knjigograma, ki jih sploh nisem pričakovala, ko sem ustvarila svoj profil. Sicer sem že od mladih nog rada brala, s pavzo v gimnazijskih letih, a mislim, da nisem edina, ki si jo je vzela. Najbrž je do nje prišlo zato, ker sem bila pri 15 letih prepričana, da sem vse branja vredne kriminalke že prebrala (Agatho Christie, Edgarja Wallacea), medtem ko sem prerasla Konsalika in Victorio Holt. Branje se mi je na srečo spet odprlo z Dostojevskim, ki smo ga imeli za domače branje. Po prebranem Zločinu in kazni sem tako začela posegati po izbranem leposlovju in počasi iskati knjige v angleščini. Danes berem zelo raznoliko, vedno po več knjig hkrati. Posegam po vseh formatih, od fizičnih knjig tako iz domače kot iz zelo dobro založene mestne knjižnice v Københavnu, e-knjige mi ustrezajo, ko sem na poti ali zvečer pred spanjem, saj zanje potrebujem manj svetlobe za branje, zvočnice so moj najljubši format za kriminalke in neleposlovje, kjer rada poslušam knjige o različnih temah, ki mi širijo obzorja (zadnja od teh je bila The African History of Africa). Domača dnevna soba (Fotografija: osebni arhiv) Kot poliglotka berem v več jezikih, poleg angleščine in slovenščine redno v danščini, sem ter tja v srbohrvaščini, norveščini in švedščini, če mi prevod v sorodni jezik ni dostopen. Od kod moje znanje skandinavskih jezikov? Že od sredine devetdesetih let živim na Danskem. In prav dejstvo, da sem ekspatka, je pripomoglo k temu, da sem se podala na knjigogram. Moj prvi Instagram profil je bil mešanica vsega: od potovanj, pletenja (ki je moj drugi hobi), vsakdana do prebranega, in naenkrat mi je postal preveč, ker je seveda požiral vse več mojega časa. Tudi jezikovno sem si zaželela pisanja samo v