Airbeletrina,
31. marec
―
V Beležnici, ki odpira zbirko Bližina na recept (Beletrina 2025) Helene Šuklje, se začne s ponavljajočim stavkom: »Ponoči sem ti nekaj povedala, nekaj sem izrekla zdržano, skoraj tipaje,« dokler se ne razpre – kot beležka, ki jo odpreš sredi noči in ugotoviš, da si vanjo že večkrat zapisal isto. Zgodba deluje kot uvertura, impresionistični entrée v pisateljičinem slogu – podobno glasbenim vilicam, ki bralce uglasijo s tekstom. Prva zgodba je torej torej intimen vstop, ki te počasi potegne noter in pripravi na ritem, kjer se bližina meri v odmerkih, kot pri receptu.
Ponavljanje stavka in njegovo nato razširjanje deluje na prvi pogled preprosto, skoraj dokumentarno, a hkrati ustvari dialoškost med pripovedovalko in bralcem, med zamolkom in izrečenim. Impresionistično lovi trenutek, priklicuje drugega, med drugim z odpiranjem motiva vode, ki obliva telo, in ustvarja občutek lebdenja. Pripoved je hkrati minimalistična; pripovedovalka čuječa, rahlo zadržana – na nas, ki jo prebiramo, je, da prepoznamo, čemu služijo te migetave slike, zgostitve in zračnost. Začetek tako navaja na atmosferskost, nelinearnost, mehča, utira pot in nas popelje v zadržan prostor noči.
Zgodba deluje kot uvertura, impresionistični entrée v pisateljičinem slogu – podobno glasbenim vilicam, ki bralce uglasijo s tekstom.
V Desverzatinibu Helena Šuklje stopi v stekleno kletko podjetja Vontismer, kjer Jorg, nekoč vodja predkliničnih raziskav, zdaj glavni koordinator onkoloških terapij in celičnih čudes, drži vajeti. Položaj ga dviga visoko, mu daje moč nad denarjem in usodami, kot bi recept za raka prelomil v dve polovici: eno za zdravljenje, drugo za nadzor. Podjetje kupuje manjša in jih gloda v svojo mrežo, preoblikuje se kot telo, ki menja kožo. Jorg in Zarja se v uvodnem prizoru pogovarjata o denarju – ona pravi, da v tej stvari med njima ne gre za denar; beseda obvisi med njima in zapolni prostor z neizrečenim. Helena Šuklje lovi razpoko med njima, kjer se bližina k