SEM, 27. maj ― Sporočilo za javnost  Slovenski etnografski muzej                          Ljubljana, 26. maja 2026 Nova občasna razstava v SEM Vezena Ukrajina: Oblačilna dediščina Ukrajine s konca 19. in 20. stoletja V Slovenskem etnografskem muzeju (SEM) bo od 29. maja do 27. septembra 2026 na ogled razstava Vezena Ukrajina: Oblačilna dediščina Ukrajine s konca 19. in 20. stoletja.  Razstava je nastala v sodelovanju med Slovenskim etnografskim muzejem, Muzejem ljudske arhitekture in vsakdanjega življenja Klymentiy Sheptytsky iz Lviva, zasebno zbirateljico Ukrajinko Nataliio Kholod ter na pobudo Veleposlaništva Ukrajine v Republiki Sloveniji. Avtorji razstave so Lesia Harasym, Liubov Svarnyk, Roman Zilinko iz Lvivskega muzeja in Nataliia Kholod. Koordinatorka razstave je mag. Maja Kostric Grubišić iz SEM. Grafično oblikovanje razstave sta zasnovala Oleh Pelenychka in Roman Zilinko iz Lviva.  Zgodba povezuje dve izjemni zbirki: Muzeja ljudske arhitekture in vsakdanjega življenja Klymentiy Sheptytsky iz Lviva ter zasebno zbirko Nataliie Kholod, Ukrajinke, ki je novi dom našla v Sloveniji. Rdeča nit obeh zbirk je višivanka – tradicionalna vezena srajca, ki danes velja za simbol identitete Ukrajincev po vsem svetu.  Razstava vabi na pot poldrugega stoletja dolge zgodbe skozi tkanine. Te so odraz Ukrajine in njenih ljudi, pri čemer nanje všite niti niso le okras, temveč so v oblačilno dediščino ujete sledi pripadnosti in živega spomina. Na razstavi bo na ogled 40 kompletov oblačil. Srajce, obleke, hlače, krila, pokrivala, pasovi, torbe in druge tekstilije razkrivajo tehnike vezenja in predstavljajo pretanjeno zgodbo o oblačilni dediščini. Razstavljena oblačila niso le tihi muzejski predmeti. Vsaka ukrajinska srajca (višivanka) je hkrati živ spomin in kljubovalen dokaz za obstoj niti, premočnih, da bi jih bilo mogoče pretrgati. Ukrajinska tradicionalna oblačila skozi zadnji dve stoletji  V viharnih zadnjih dveh stoletjih so se ukrajinska tradicionalna oblačila iz vsakdanjih pred

Sodobnost, 27. maj ― Žirija je nagrado soglasno podelila Nari Petroviču za esej Med humanizmom in psihopatijo. V utemeljitvi so člani žirije zapisali: “Esej v izbrušenem slogu in z igrivimi miselnimi figurami premišljuje stanje sodobnega sveta skozi prizmo tako imenovane dobre psihopatije, pojma, ki ga je kot družbeno konstitutivnega obravnaval psiholog Kevin Dutton. Njegova izhodišča Nara Petrovič spretno nadgradi in umesti v nove, aktualne kontekste, predvsem pa jih osvetli v presenetljivo univerzalni perspektivi: zgodbe o prelomnih konfliktih, ki so oblikovali sleherno človeško družbo, so zgodbe o trenjih med dvema psihopatijama – dobro in slabo, rušilno in družbeno konstitutivno. Avtor eseja nam znotraj tega risa predstavi nekatere tako imenovane psihopatske poklice, obenem pa nas z izjemno gibkostjo vodi po mestoma trnovi in komaj prehodni stezi moralnega zorenja zahodne družbe ter pokaže, kako civilizacije tekom razvoja prehajajo skozi obdobja večje ali manjše človečnosti. Kje je – in kolikšna je – naša človečnost danes, v tem trenutku zgodovine, nas posredno sprašuje avtor. Esej, ki se začne kot vrtičkarski dnevnik s pletjem perunik, se sklene v slogu Francisa Bacona z mislijo: Še sam Bog je najprej zasadil vrt.” The post Podeljena je bila nagrada za najboljši esej 2026 appeared first on .

Sodobnost, 27. maj ― Žirija je nagrado za najboljšo kratko zgodbo prisodila Nastji Vidmar za zgodbo Samostan tišine. V utemeljitvi so člani žirije zapisali: “Misel na pisanje pogosto prikliče spomin na počasno potovanje, pisanje v sebi skriva sanje, neustavljivo hrepenenje po odpotovanju, ki je zares vedno samo vračanje. Saj, potovanje se zares konča, ko se vrnemo v pozabljeni ali izgubljeni dom, kajti pesniki so brez domovine. Ali kot je zapisala avtorica v nagrajeni zgodbi: ‘Pesniki smo kakor drevesa. Namesto listja pri nas odpadajo besede. In ko odpade zadnja beseda, odidemo …’ Nastja Vidmar je v kratki zgodbi Samostan tišine s pripovedno eleganco izpisala nenavadno poetično, duhovno odprto ter spoznavno zadržano pripoved, ki se ves čas igrivo spogleduje s potopisjem, vzhodnjaško filozofijo in iskanjem smisla. Pripovedovalka potuje po Japonskem, njen načrtovani cilj je srečanje s starim pesnikom, ampak zadržana pripovedovalka zdaj že ve, da je skrivnost poti v nas samih. Srečanje je šele znosen začetek tišine.” The post Podeljena je bila nagrada za najboljšo kratko zgodbo 2026 appeared first on .

Sodobnost, 27. maj ― Sončnica na rami je del projekta Naša mala knjižnica, s katerim spodbujamo branje in bralne aktivnosti med predšolskimi otroki in osnovnošolci. Projekt letos poteka 18. leto, vanj pa je samo v Sloveniji vključenih 420 vrtcev in šol oziroma več kot 35.000 slovenskih otrok! Projekt ima tudi letos mednarodni pečat, saj pod slovenskim vodstvom poteka tudi na Hrvaškem in v Italiji. Častna pokroviteljica nagrade sončnica na rami je predsednica države, dr. Nataša Pirc Musar.   Nagrado sončnica na rami je prejela Lidija Butina, ki je na Srednji zdravstveni šoli Ljubljana, kjer je okoli 1000 dijakov in okoli 100 profesorjev, sprožila pravo gibanje branja najraznovrstnejše literature.   Lidija Butina, profesorica slovenščine na Srednji zdravstveni šoli Ljubljana, med dijaki in sodelavci že vrsto let srčno in predano spodbuja veselje do branja, hkrati pa tudi širšo javnost ozavešča o pomenu kakovostne literature – članke je objavila v revijah Didakta in Slovenščina v šoli, s svojimi dijaki pa je gostovala tudi v pogovorni oddaji na TV Ljubljana in na okrogli mizi na Kulturnem bazarju. Zaveda se, da je poglobljeno branje književnih, pa tudi strokovnih besedil pogoj za kakovostno učenje – in poučevanje, zato vseskozi sodeluje s kolegi z različnih predmetnih področij, za izhodišče pa postavlja knjigo. Svoj način dela je poimenovala Bralno mreženje na Srednji zdravstveni šoli Ljubljana. Medpredmetno sodelovanje razvija kot poglobljeno branje v povezavi s stroko, predvsem z zdravstveno nego in psihologijo, povezuje se tudi s svetovalnimi delavci.  V razredih izvaja skupinsko branje, ki temelji na dobri zgodbi, pri čemer posebej poudarja, da je pomembno, da dijaki berejo skupaj z učiteljico tudi in predvsem pri pouku. Njena glavna prizadevanja pa so usmerjena v projekt Knjižna infuzija, ki poteka vse šolsko leto – profesorica Lidija Butina dijake in profesorje pripravlja na obisk slovenskega ustvarjalca. Lani je bil 11. gost Književne infuzije Vinko Möderndorfer,