Airbeletrina, 4. september ― Fjord mi ne da miru. Pred mesecem dni sem ga videla na Ljubljanskem gradu in to je bila ena tistih gledalskih izkušenj, ki te po ogledu pustijo nemirnega – ker je film kot prazen prostor, ki ga napolnijo tvoja lastna mnenja in predsodki, s katerimi se moraš soočiti, hkrati pa te pušča v temi glede tega, kje najti ključ do »pravilnega« branja. In bolj ko razmišljam o njem, bolj se zdi, da je ključ prav v nejasnosti, nedorečenosti in odprtosti, zaradi katere si primoran pogledati v ogledalo, ki ga film ponuja. Romunski režiser in scenarist Cristian Mungiu v svojih filmih raziskuje družbene konflikte, globalizacijo, migracije in kulturne razlike med zahodom ter vzhodom Evrope. Za Fjord je na filmskem festivalu v Cannesu prejel zlato palmo, zanj že drugo – prvo je prejel leta 2007 za film 4 meseci, 3 tedni in 2 dneva (4 luni, 3 săptămâni și 2 zile), intenzivno dramo o prepovedanem splavu v komunistični Romuniji. Z jasne protiavtoritarne pozicije se je v svojih filmih lotil različnih romunskih institucij, tokrat pa je dogajanje premaknil na Norveško in posegel po nekoliko drugačnem pristopu, ki je izmuzljiv v določljivosti in bistveno manj jasno pozicioniran. Romunsko-norveška družina Gheorghiu se je pred kratkim preselila iz Romunije na Norveško, v odmaknjeno vas v fjordu, kjer je odraščala Lisbet (Renate Reinsve). Otroci – dva najstnika, dva v prvih razredih šole, najmlajši pa se še doji – začnejo obiskovati pouk v jeziku, ki ga ne obvladajo, njihov oče Mihai (Sebastian Stan) pa z njimi vsakodnevno bere Sveto pismo. Gre namreč za globoko verno, evangeličansko družino, v kateri pravila določa tradicionalna, stroga vzgoja, ki ne dovoljuje sodobnih pregreh, kot so mobilni telefoni, pop glasba ali ples. Tesno prepletena vaška skupnost, v kateri vsak pozna vsakogar, jih sprejme z odprtimi rokami, a ob spoznanju, da sta vzgoja in življenje Gheorghiujevih bistveno drugačni od vrednot skoraj striktno agnostične, liberalne in progresivne norvešk