Airbeletrina, 23. april ― Mednarodno uveljavljena in široko prevajana romanopiska, kratkoprozaistka, esejistka, scenaristka, režiserka in prevajalka Brina Svit (1954), »Slovenka, ki piše v francoščini«, od leta 1980 živi v Parizu. Svoja literarna dela od Morena(2003) naprej najprej napiše v francoskem in nato v slovenskem jeziku. Pri tem ne gre za prevod, ampak za dvakrat izpisano delo, pri čemer ga v drugo zaradi jezikovne različnosti obeh jezikov po potrebi tudi nekoliko spremeni. »Slovenščina in francoščina se odlično dopolnjujeta: na eni strani cerebralen, natančen, kodificiran jezik, na drugi emocionalen, zelo elastičen in prožen,« je zapisala. Četudi je žanrsko mejo med njenimi v tujini pogosto nagrajevanimi knjižnimi izdajami težko označiti, njeno delo obsega osem romanov: April (1984), Con brio (1998), Smrt slovenske primadone (2000), Odveč srce (2006), Coco Dias ali Zlata vrata (2008), Noč v Reykjaviku (2013), Uporni bicikli (2023) in Adiós Buenos Aires (2026), kratkoprozni zbirki Navadna razmerja (s Petrom Kolškom, 1998) in Nove definicije ljubezni (2020) ter esejistične pripovedi Moreno (2003), Hvalnica ločitvi (2011), Slovenski obraz (2013) in Ne želi si lahke poti (2021). Za francoski radio France Culture je napisala dve radijski igri, posnela dva kratka igrana filma (Nikola in Balkon) ter dokumentarni film o igralki Jeanne Moreau. Con brio je bil nominiran za kresnika in imenovan za mednarodno nagrado IMPAC v Dublinu. Za Smrt slovenske primadone je avtorica prejela francosko literarno nagrado Pelléas, Francoska akademija ji je za Moreno podelila nagrado za francoski jezik in književnost, za Odveč srce nagrado Maurice Genevoix, medtem ko je bil roman Noč v Reykjavikunagrajen z evropsko literarno nagrado Madeleine Zepter. Brina Svit: Adiós Buenos Aires / Ljubljana: Mladinska knjiga, 2026. / (Zbirka Nova slovenska knjiga) V ospredju večine romanov Brine Svit je ljubezenski ali ljubezensko-erotični odnos med žensko in moškim, ki je že v svojih

Društvo slovenskih pisateljev, 22. april ― Diši po nekdanjosti in zaprašenosti: brati knjigo pomeni vstopati v svet spoznavanja in informacij, ki bi z nebranjem ostal neznan. Knjige upravičeno največkrat istovetimo s književnostjo, ki je bila in ostaja temelj za evolucijo človeštva ter širjenje idej in vrednot do najbolj skritih kotičkov planeta. Književnost je med glavnimi oblikami komunikacije in prenosa vednosti in znanja že od antike, saj je njen nabor zelo širok in pisan, od proze in poezije do esejistike in dramatike. Branje nudi možnost izostriti pogled na lastno identiteto, bogatiti izraznost, osvojiti nove terminologije in koncepte, poučiti se o različnih kulturah in tradicijah, razumeti zgodovino, družbo in svet, ki nas obkroža. Ob svetovnem dnevu knjige in avtorskih pravic iz leta v leto ponavljamo isto, a iz leta v leto se to isto ustavi pri gluhih, zamašenih ušesih neosveščene politike. Žal.  Brezbrižnost za knjigo in branje se kaže v grozljivi današnjosti tako na planetarnem prizorišču kot v naši dolini šentflorjanski. Če bi vprašali svetovne voditelje, ali so v zadnjih desetih letih prebrali roman ali vsaj eno knjigo poezije, mislim, da ti ne bi imeli kaj odgovoriti. A ni treba tako daleč. Tudi v domačih krajih ni veliko bolje, vsaj po miselnih in govornih spretnostih sodeč, ko ostaja slovenščina (najbrž materni jezik izvoljenih zastopnikov naroda) na ravni zelo povprečne komunikacije s čedalje bolj nasilnimi vdori uličnega pogovornega jezika. Očitno tudi v teh sredinah ni veliko bralne kulture in tradicije, zaradi česar se s pridom razraščajo primitivizem, sovraštvo, dialoški strup, nestrpnost, strankarska in ideološka zaslepljenost, relativizacija zgodovine, laž. Tako imenovane politične debate in soočenja se področju kulture in umetnosti največkrat izognejo, kot da ne bi bilo dokazano in potrjeno, da je iz njunega semena vzklil narod in se pridružil evropskim civilizacijskim strugam. Nič čudnega torej, da so pisatelji in pisateljice, pesnice in pesniki trn v peti, ker odpirajo obzorja in op