Airbeletrina, 2. april ― Sredi političnih trenj, državnozborskih in prihajajočih občinskih volitev, Lige prvakov, uspehov Pogačarja, epidemije zmanjšane pozornosti in dražljajskega preobilja nasploh, na nekem majhnem, določenem kraju, v razmeroma majhnem mestu, v razmeroma majhni državici, je brez pretiranega pompa med 13. in 20. marcem potekal 29. pripovedovalski festival. Preden mi ukradejo kolo, kolesarim po Tržaški cesti proti prvemu izmed treh izbranih dogodkov. Na poti me spremljajo nekateri novi, drugi stari obrazi na reklamnih panojih, veter piha, njegovi kratki, odrezavi sunki pa kot stavki pripovedujejo pripoved prihajajoče otoplitve sredi skoraj spomladanske skrajne skoncentriranosti sil. Ah, trojna, ki ji sledi šestorna aliteracija! Pomlad, ki se kljub vsemu bliža. Skoraj jubilejni 30. pripovedovalski festival … Kakofonijo glasov v Štihovi dvorani prekine osoren glas. Vidno utrujen gospod starejši gospe pred obraz pomoli vstopnico in pravi, da mu je zasedla mesto! Gospa se prestavi, gospod pa zasede mesto, ki naj bi mu pripadalo. Med tarnanjem, da niti ničesar več ne more odložiti na te neumne, zložljive stole, v roke vzame telefon. Tjaša Koprivec Vuga milo popelje gledalce v dogodek, zbor pa zatem napove uvodno pripovedno točko študentov AGRFT. Oddaljeni od dogajanja v zadnjih vrstah, nasmejani in polni zanosa prekinejo tišino s prvo pripovedjo. Foto: Nada Žgank Čeprav o začetkih pripovedi verjetno ne bomo nikdar povsem enotni, naj bi po Silvi Trdini prvo izmed ohranjenih zapisanih, leposlovnih del predstavljala Pesem nosačev žita. Iz tišine nenadoma udari odmev vsakdana. Od sonca broneni nosači polnijo ladje z zrnjem, ki z njih od preobilja pada. Namesto udarnega začetka, kot bi ga morda pričakovali in bi se za pripoved morda spodobil, spremljamo od sonca zdelanega in sitega nosača žita. Ne prav pravljičen začetek … Z vsaj katarzičnim zaključkom … Zdi se namreč, da je z aktom zapisa, del nosačevega bremena, če je tudi res bil pisec on, odpadel. Podobn