Airbeletrina, 26. marec ― Razstava, ki ne spi. Ki obstaja le za razmeroma kratkih 96 ur, a je hkrati ves čas svojega obstoja na voljo obiskovalcu. Tudi ob vseh urah noči. Razstava, na kateri na otvoritvi, namesto da bi si v kotu neke galerije privoščil kozarec vina, sloniš na kuhinjskem pultu, si v stiroporast kozarček natakaš Prosecco in pomakaš grisine v humus ter se pogovarjaš s popolnimi neznanci. Razstava na katero lahko naslednje dopoldne prideš na kavo, ki ti jo natoči kar eden izmed članov kolektiva in ob klepetu še za eno uro obsediš na kavču. Na kateri vprašaš, če imajo morda kakšne copate, ker ti postane neudobno, da vstopaš v čevljih. (in copate tudi dobiš) Foto: Nik Erik Neubauer Mostiček je sicer kolektiv mladih posameznikov s področij arhitekture in industrijskega oblikovanja. Na profilih kolektiva na družbenih omrežjih se programsko zavezujejo netipični rabi prostorov, ustvarjanju priložnosti za mlade umetnike in povezovanje v odprto kulturno-umetniško skupnost. Slednji dve načeli udejanjajo predvsem tako, da se njihove razstave začnejo z open-call pozivi umetnikom, ki bi si želeli razstavljati na njihovih dogodkih. Z delovanjem so začeli skoraj natanko dve leti nazaj. Začeli so s fotografsko razstavo v privatnem stanovanju, druga edicija je bila  umeščena v študentski dom Akademski kolegij, s tretjo pa so začeli z raziskovanjem novih, kot sami napovedujejo tudi netipičnih, prostorov razstavljanja, čemur ostajajo zvesti tudi v četrti razstavi, saj so jo lokacijsko razširili na tri ljubljanska stanovanja različnih gostiteljev, v katerih so se zgodili enkratni dogodki. Njihov način nagovora publike je zaznamovan s sproščenostjo in igrivo kreativnostjo, kar se zdi kot avtentičen izraz duha kolektiva in njihovega gostoljubnega načina vzpostavljanja stika z obiskovalcem razstave –  od nekako otroškega stila ilustracij, ki so si jih izbrali za promocijske materiale Razstave 4 in ki spominjajo recimo na risbo, ki bi jo našli obešeno na hladilniku naše mam