Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 25. marec ― Umetniška praksa Gale Alice temelji na natančnem, skoraj arheološkem opazovanju grajenega okolja, skozi katero razpira vprašanja, kako se posameznik giblje med nenehno spreminjajočimi se mejami zasebnega in javnega prostora ter kako te meje vplivajo na občutek pripadnosti, varnosti in identitete. Pri tem jo zanimajo zgodovinske plasti prostorov, sledovi rabe in zapuščenosti ter načini, kako arhitektura strukturira vsakdanje telesne in socialne izkušnje. S tem se njeno delo približuje razmislekom, ki prostor razumejo kot polje prakse, konflikta in nenehnega prepisovanja pomenov. Njena dela pogosto vzpostavljajo subtilne situacije, v katerih se gledalec znajde v vlogi opazovalca in hkrati soudeleženca, s čimer se odpirajo vprašanja pogleda, prisotnosti in odgovornosti. Na njene dolgoročne interese se neposredno navezuje tudi projekt v UGM Kabinetu, ki je usmerjen v raziskovanje zgodovine stavbe in njene večplastne semantične preteklosti – od religiozne prek posvetne in intimno zasebne do delovne in javne. Prostor se tu razkriva kot palimpsest, v katerega so skozi čas vpisane različne rabe, ideologije in oblike bivanja, pri čemer nobena plast ni povsem izbrisana, temveč ostaja prisotna kot sled, kot usedlina preteklih življenj prostora. Izhodišče nove intervencije je apropriacija izbranih predmetov in arhitekturnih ostankov, ki so v zadnjih petinsedemdesetih letih preživeli različna obdobja pregrajevanja, prenov in preoblikovanja prostora Umetnostne galerije Maribor. Ti fragmenti v sebi nosijo materialni spomin nekdanjih funkcij in dejavnosti ter tvorijo arhiv stavbe, ki ni sistematiziran po logiki zgodovinopisja, temveč po logiki afekta, asociacije in prostorskega odmeva. Apropriacijo najdenih objektov dopolnjuje umetničin materialni poseg, ki se ne odvija v razstavnem prostoru, temveč v njenem ateljeju. Prav ta proces iz obstoječih sledi izrisuje nove pomene, jih prestavlja v drugačne odnose in odpira za aktualno branje, pri čemer preteklost ne nastopa kot zaključen

Sodobnost, 25. marec ― Gašper Stražišar Ko oder postane družba   /…/ Henrik Ibsen, Viktor Ivančić: Sovražnik ljudstva. Režija: Ivica Buljan. SNG Drama Ljubljana, Veliki oder. Premiera: 29. Februar 2026. Drama Sovražnik ljudstva Henrika Ibsena že več kot stoletje velja za eno najostrejših gledaliških analiz odnosa med posameznikom in družbo. V središču je zdravnik, ki odkrije, da je voda v zdravilišču, od katerega živi celotno mesto, onesnažena. Ko želi na nevarnost opozoriti javnost, se znajde v paradoksalnem položaju: prav skupnost, ki bi jo moral zaščititi, se obrne proti njemu. V interpretaciji, ki jo v SNG Drama Ljubljana podpisujeta dramatik Viktor Ivančić in režiser Ivica Buljan, ta konflikt ne deluje kot oddaljena zgodovinska parabola, temveč kot izjemno natančen portret sodobne politične realnosti. Ivančićeva adaptacija ohranja osnovno strukturo Ibsenove drame, vendar jo prežame z izrazitejšo ironijo in sodobnim jezikom. Njegov poseg ni spektakularen, je pa zelo učinkovit: besedilo zveni bliže današnjim političnim razpravam, konflikt pa postane jasneje berljiv kot spopad med strokovnim argumentom in politično manipulacijo. V tem svetu resnica sama po sebi nima več posebne teže. Njena usoda je odvisna predvsem od tega, kako jo interpretirajo mediji in kako jo sprejme javnost. Režija Ivice Buljana ta mehanizem razgradi zelo postopno. Predstava se začne kot razmeroma racionalna razprava o odgovornosti in dejstvih. Zdravnik verjame, da bodo argumenti in dokazi dovolj, da prepričajo javnost, toda kmalu postane jasno, da se pravila igre ne določajo v prostoru argumentacije, temveč v prostoru javnega mnenja. Ko se konflikt iz zasebnih pogovorov preseli v javno razpravo, postane tudi zdravnik sam predmet političnega obračuna. V tem trenutku predstava razpre enega svojih ključnih poudarkov: mehanizem, po katerem se množica oblikuje kot politični subjekt. Skupnost, ki se sprva zdi razumna in pripravljena poslušati, se postopoma spremeni v kolektiv, ki zahteva enot