Hiša kulture v Pivki, 3. januar ― osebna razstava P L A T E AU R E S I D U E: Anima spirare: Prolog in Himna9. – 30. 1. 2026 otvoritev 9. 1. ob 19. uri kustosinja Mojca Grmek P L A T E AU R E S I D U E (slo. ostanek planote) je namišljena identiteta umetniškega dvojca, ki ga sestavljata Aljaž Celarc in Eva Pavlič Seifert. V svojih delih se ukvarjata s pokrajinsko ekologijo in iščeta nove načine ozaveščanja javnosti o tej problematiki. Njuno osnovno izrazno sredstvo so video instalacije, v katerih dajeta glas vsem udeležencem in sodelavcem, pa tudi naravnim oblikam, kot so skale, zrak, organizmi in drugi skupki snovi, ki jih reorganizirata v nove nenavadne oblike in sisteme. Na tokratni razstavi predstavljata novo delo, ki je nastalo v sodelovanju z več ljudmi in institucijami. Delo sestavlja objekt – glasbilo – in videodokumentacija o njegovem nastanku in uporabi. Gre za eolsko harfo, 13-strunski inštrument, ki ga igra veter. Tradicionalna eolska harfa, imenovana po starogrškem bogu vetra Eolu, je v osnovi lesena škatla z resonančno ploščo in strunami, napetimi po dolžini čez dva mostova. Inštrument mora biti postavljen na prosto ali ob odprto okno, kjer lahko veter piha čez strune in tako proizvaja zvoke. Harfa, predstavljena na razstavi, je nekaj posebnega. Njena zgodba se začenja februarja 2023, ko sta brata Gorazd in Jani Kutin pri obnovi starega kala v Lazeh v Čadrgu našla potopljene hlode jelke. Izkazalo se je, da gre za okrog 6500 let star les, ki je še vedno zdrav in primeren za obdelavo. Da bi lesu dali novo življenje in ga tako čim dlje ohranili, so se bratje Kutin odločili, da iz njega naredijo različne glasbene inštrumente (kitara, violina, lira, piščal, boben itd.), v sodelovanju s  P L A T E AU R E S I D U E pa tudi eolsko harfro. Starodavni les je uporabljen za resonančno ploščo in intarzijo na aerodinamičnem pokrovu, ki prikazuje stilizirano krajino z ladjo, gozdom, vetrno elektrarno in satelitom. Avtorska skupina, v kateri poleg dvojca P L A T E AU R E S I D U E sodelujeta tudi gla

Airbeletrina, 3. januar ― Znanstvena fantastika kar prekipeva od epskih vesoljskih zgodb resnega tona, kar ni samo po sebi nič slabega, vseeno pa kdaj prav prija kakšno krajše, humorno delo, ki se zdi lažje obvladljivo. Prav taka je serija Fentabotovi dnevniki ameriške pisateljice Marthe Wells, ki trenutno obsega sedem krajših romanov (osmi izide prihodnje leto) in si za protagonista izbere pikrega odpadniškega vardroida Fentabota. Prvi dve knjigi iz serije, Vsi sistemi v rdečem in Umetno stanje, ki ju lahko zdaj beremo v slovenščini, sta prejeli kopico nagrad in nominacij, med drugim priznane žanrske nagrade Hugo (2018, 2019), Nebula (2017) in Locus (2018, 2019), po knjigah je nastala tudi akcijsko-komična serija Murderbot (2025–) z Alexandrom Skarsgårdom v glavni vlogi. Čeprav je knjiga pri nas izšla pri manj profilirani založbi, ki bi se lahko knjižni izdaji pred izidom malo natančneje posvetila (v knjigi namreč mrgoli kalkov, zatipkov, slovničnih napak), se mi vseeno zdi pomembno, da opozarjamo tudi na nove žanrske prevode sodobnih del. Fentabota spoznamo na novi misiji, ko ni še nikogar ubil, je pa od osvoboditve dalje konzumiral že več kot petintrideset tisoč ur zabavnih vsebin. Kot jasno kaže že naslov serije, je osrednja oseba torej Fentabot, izjemno zanimivo bitje (stroj? polbitje?), sestavljeno iz organskih in neorganskih delov, ki je po svoji osnovni funkciji vardroid oziroma nekakšen dobro oborožen varnostnik. Pri tem Fentabot komentira: »Narobe je razmišljati o konstruktu kot o napol robotu, napol človeku. To zveni, kot da sta dve ločeni polovici, kot da bi robotska polovica morala ubogati in opravljati svoje delo, medtem ko bi se človeška polovica hotela zaščititi in spraviti na varno. V realnosti je vse skupaj ena zmedena entiteta, ki nima nobene ideje, kaj bi želela storiti.« Nič čudnega torej, da je serija taka uspešnica, saj je Fentabot predvsem relatable, četudi nismo napol roboti. Njegov nadzorni modul ne deluje več, zato mu ni več treba poslušati ukazov, k