Airbeletrina, 9. september ― Sigrid Nunez se je leta 1971 v New Yorku rodila imigrantskim staršem (njena mama je bila Nemka, oče pa je imel kitajsko-panamske korenine). Zgodbo njunega življenja je opisala v romanu A Feather on the Breath of God (1995), s katerim je začela svojo plodovito in uspešno literarno kariero. Literarno slavo je požela z romanom Prijatelj, ki ji je prinesel ameriško državno nagrado. Mentorica njenega poročevalskega pisanja je bila intelektualka in feministka Susan Sontag, o kateri je Nunez napisala biografski roman Sempre Susan. Kot bralki, ki bere že dolgo in ki bere veliko, mi je dobro poznan občutek zasičenosti, ki se pojavi, ko se knjige naenkrat začnejo zlivati druga z drugo in ko se zdi, da so vse pripovedovale isto zgodbo o istih ljudeh, niso pa si upale povedati nič novega. Tudi splošen pregled ponudbe v knjigarnah je za potrošnika navdušujoč fenomen, saj vsaka knjiga obljublja, da je po mnenju bralcev najboljša (in da je bila najbolje prodajana uspešnica New York Timesa). Ni več pomembno, kaj bereš, vse je tako zelo dobro, je sporočilo, ki ga ljubitelji knjig lahko zasledimo na vsakem koraku. Vendar temu preprosto ni tako. Zato je, ko te sredi zasičenosti neka knjiga predrami, ti nekaj vzame in nekaj da, to pomembna stvar. In enako pomembno je, da so to knjige, o katerih govorimo. In pišemo. Tudi če za nami ne stojijo ravno vsi bralci New York Timesa. V letih 2021, 2023 in 2025 so se na police slovenskih knjigarn prikradle tri knjige pisanih platnic, zaradi marketinga, ki več kot očitno želi zaigrati na srčne strune bralca, opremljene z ilustracijami nemške doge, evropske domače mačke in papige are. Njihovi naslovi – Prijatelj, Kaj prestajaš in Ranljivi – namigujejo na enostavno žanrsko pisanje s potencialnimi zapleti okoli duševnega zdravja. Vsekakor nič ne izdaja, da se za platnicami skriva navdihnjen in edinstven popis la condition humaine, ki združuje prvine fikcije in avtofikcije, ki ne kolažira le z besedami, temveč tudi z

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 8. september ― Razstava Druga stran oceana odpira polje razmisleka o spominjanju, minevanju in arhiviranju kot temeljnih načinih človeškega obstoja. V ospredju ni zgolj vračanje k umetnikovemu osebnemu in umetniškemu arhivu, temveč intenzivno prevpraševanje same narave in konstrukcije spomina. S sopostavitvijo njegove slikarske serije in izbranih del iz arhiva se vzpostavlja časovna napetost, skozi katero se razkrivajo ponavljajoči se vzorci, premiki, vrzeli in ponovni povratki v umetnikovem opusu. Arhiv pri tem služi kot zgoščena plast že ustvarjenega, ob kateri se sedanja praksa izkazuje kot proces nenehnega kopičenja, izbire, premestitve in transformacije. Obiskovalci in obiskovalke se v prostoru najprej srečajo s preteklimi deli, ki niso predstavljena kot pregledna likovna kronologija, temveč kot prostorska instalacija, ki izpostavlja depojski način bivanja umetnin. S ponovno materialno aktivacijo arhiva v obliki prostorske in materialne izkušnje umetnik predstavlja nova izhodišča, hkrati pa tudi refleksijo o dosedanjem delu. Središče razstave zaseda nova slikarska serija, ki je prav tako neločljivo prepletena z arhivskimi fragmenti: z avtorjevimi otroškimi risbami, s fragmenti del slikarskih prijateljev in kolegov, z odrezki lastnih preteklih projektov in z drobci vsakdanjosti. Ti elementi so aktivni soustvarjalci, ki s postopki kolažiranja, prekrivanja, rezanja in ponovnega sestavljanja vzpostavljajo dinamično časovno razmerje – preteklost se ne ohranja kot zamrznjen eksponat, temveč kot živa, tipna plast, ki se stalno spreminja in oblikuje sedanjost. Slikarska platna tako postanejo svojevrstni zemljevidi spominjanja, polni materialnih sledi, ki so se nabirale skozi desetletja. Na novo rekonstruirane risbe iz otroštva, najdeni predmeti, kosi tkanin, fragmenti tujih in lastnih del – vse to vstopa v slikarski proces kot nosilec preteklih kontekstov, nato pa se skozi izbor, premestitev in plastenje sestavlja v nova pomenska razmerja. Dela delujejo kot asemblaž materialnega in č