Airbeletrina, 16. januar ― Dobro se spomnim trenutka, ko se je v meni prvič oglasila tujina. Ne kot odločitev, ampak kot telefonski klic. Kot plamen, ki ne pride s svečo, temveč s trenjem: najprej prasket, potem drobna iskra, potem mirna, trmasta svetloba, ki se noče več vrniti nazaj v temo. Bilo je v srednji šoli, med dnevi, ki so se zdeli preozki za vse, kar sem hotela postati. Takrat sem prvič začutila, da obstaja prostor, ki me kliče; ne ker bi bil boljši, ampak ker je neodkrit. Kot zaprta knjiga, ki jo že držiš v dlani in čutiš njen utrip, še preden obrneš prvo stran. Želja je zrasla iz lakote in tudi iz branja. Že prej sem rada požirala zgodbe o ljudeh, ki so odšli: o tistih, ki so se v tujih mestih na novo izumili, izgubili, zaljubili, odrasli. V mojih knjigah so kovčki vedno stali pripravljeni, letališča so bila neke vrste obredi, tuji jeziki pa skrivna vrata. Ko sem zaprla platnice, je v meni ostal nemirni občutek, da se življenje nekje drugje dogaja nekoliko bolj na glas in da bi ga rada slišala od blizu. V tej lakoti je bilo nekaj, česar sem se dolgo nekoliko sramovala: moja želja živeti »kot v knjigi«. Kot da bi si življenje hotela izposoditi iz literature, namesto da bi ga preprosto živela. Zato je moja želja rasla kot lakota, ne po hrani, ampak po svetu: po ljudeh, ki jih še nisem srečala, po pogovorih, ki mi bodo premaknili notranje pohištvo, po večerih, ko se nekaj zgodi in je jasno, da si pravkar dobil gradivo za zgodbo. Hotela sem biti požrešna, ja, ne za okuse, temveč za prizore. Za detajle. Za drobne resnice, ki jih vidiš samo, če si dovolj blizu, in jih potem zvečer ne moreš sprati iz misli, dokler jih ne spraviš na papir. V tej lakoti je bilo nekaj, česar sem se dolgo nekoliko sramovala: moja želja živeti »kot v knjigi«. Kot da bi si življenje hotela izposoditi iz literature, namesto da bi ga preprosto živela. A sčasoma sem razumela: knjig, ki se nas res dotaknejo, ne pišejo ljudje, ki ostajajo na varni razdalji. Pisatelj mora najprej sam postati kraj do