Airbeletrina,
2. julij
―
»Klasična linearna narativa je diktatorstvo.« V zadnjih časih razvpit izrek pisateljice Adanie Shibli. Tiste Shibli, ki so ji na Frankfurtskem knjižnem sejmu leta 2023 preklicali književno nagrado za njen roman Zgolj detajl, v katerem udejanja ravno to misel. Klasična linearna narativa je privilegij močnih, kanon in arhiv pa sta vedno subjektivna, polna zamolkov in izpuščenih zgodb. Tako v kratkem romanu Zgolj detajl, razsekanem na dva dela, srečamo brezosebno in odtujeno pripoved skupinskega posilstva in umora beduinsko-palestinskega dekleta v letu 1949 skozi oči izraelskega komandanta ter sodobno pripoved anonimne ženske, ki raziskuje okoliščine dekletove smrti ter zaradi omejitve gibanja, ki jo Izrael nalaga Palestincem, umre pod streli vojaka IDF na istem mestu kot neimenovano dekle. S katerim si poleg tega delita rojstni datum. Struktura romana kaže na zgodovinsko ponavljajočo se travmo, zlitje dveh razdvojenih usod, na metajezikovni ravni pa tudi na bitko okupatorjevega jasnega linearnega izražanja proti fragmentiranemu, negotovemu izražanju naratorke druge polovice knjige. S tem opozori, kako marginaliziran govor, govor zatiranih, nikoli nima privilegija takšne koherentnosti in časovnega sosledja; pretežko je identificirati točko, iz katere represija in nasilje izhajata, iz travme pa izhaja nekakšen zamolk, jecljaj, ki seveda vpliva na jasnost naracije.
Klasična linearna narativa je privilegij močnih, kanon in arhiv pa sta vedno subjektivna, polna zamolkov in izpuščenih zgodb.
Skoraj z gotovostjo bi si drznila trditi, da je slovenska pesnica, skladateljica in doktorirana sociologinja Nina Dragičević več kot le površinsko seznanjena z delom in mislijo Adanie Shibli ali vsaj njenimi literarnimi sopotniki in somišljeniki in da vzporednica, ki jo bom potegnila v nadaljevanju, ni nikakršno naključje. Tako njena najnovejša izdaja Nemogoče (Beletrina, 2025), ki piše zgodovino pozabljenih in iz arhivov izpuščenih ženskih skladateljic našega o
