Airbeletrina, 26. september ― Zadnji, festivalski konec tedna na Prangerju je minil prehitro. Festivalsko dogajanje na festivalu kritike, prevoda in branja poezije se je že bližalo koncu, ko sva z Ajdo drvela po avtocesti proti Radovljici, da ujameva zadnje trenutke letošnje, triindvajsete edicije. In ni trajalo dolgo, da sva iz sicer prav tako sončne Ljubljane zavila pred hostel, kjer sva prebila del zadnjega, Prangerjevega vikenda; tam stkala mnoga nova poznanstva, se srečala z nekaterimi že znanimi obrazi in bila kljub kratkosti obiska deležna sončnega vzdušja, ki nas je v sicer pogosto prepišnih in na trenutke temačnih, celo morbidnih krajih kot kontrapunkt spremljalo vso soboto in nedeljo. Pranger za potohodce Kmalu, ob 15. uri, uro po prihodu, se je v Begunjah napovedoval Pranger za potohodce, poučna in nezahtevna vodena pohodniška pot po Lambergarjevih stopinjah, midva z Ajdo pa sva že odlagala nahrbtnike in iskala najbližjo pot, da dogodek ujameva. Tam, na parkirišču pred Muzejem talcev, nas je pričakal dolgoletni turistični vodnik Sašo Gašperin, ki je na kratko predstavil pot, ki nas je čakala: približno sto višinskih metrov razlike, sprehod čez melišče, literarno obarvana pot med bukvami, belimi češnjami, hrasti, vrbami, jelkami in leskami, ki so jih spremljale pesmi nekaterih naših klasikov ali pa pesmi neznanih avtorjev iz ljudskega izročila, ki so dajale drevesom svoj glas, medtem ko smo mi v strmcu ostajali brez njega in brez diha, nato pa naposled še stolp, vzidan v skalo, in skalnat previs, neolitska zijalka, nekoč morda namenjena nekakšnemu kultu, čaščenju minulih bogov, nedaleč od Kamna. Pred Kamnom, ko smo pogled obrnili še v skalo, smo v njej zagledali nenavaden, nerazumljiv in neobrazložljiv stolp. Oblikovan vsaj za enega, morda dva, a bolj suhljata človeka, je bdel nad nami kot Kafkin Grad, zamotan in težko doumljiv, ki še zmeraj kreše mnenja raziskovalcev glede svoje smotrnosti in pušča odprti vprašanji: čemu in zakaj? Radieste