Airbeletrina, 4. september ― Kako bolje spoznati drugega, si ustvariti portret in podobo, kakor da se poglobiš v poezijo, ki jo piše, če jo piše, in ki jo Potocco vztrajno piše? Marcello Potocco je pesnik, pisatelj, akademik, prevajalec in kritik, rojen leta 1974 v Ljubljani, ki se na literarnem prizorišču pojavlja že vse od prejšnjega tisočletja do danes. Njegovo šesto, predzadnjo pesniško zbirko Odisej(ka) v labirintu, objavljeno leta 2022, je preteklo leto nasledila izdaja zadnje, sedme pesniške zbirke, ki nosi naslov Dnevnik zelene premičnice. Vseh sedem: Lila (2002), Pripoved o ovcah, ljudeh in drugih živalih (2005), Popravki pesniške zbirke (2007), Via Francingena (2014), Poznam te črne stvari (2017) ter že omenjeni zbirki na čelu skupaj s Potoccom v slovenskem pesniškem in literarnem prostoru nasploh sestavljajo in predstavljajo poseben »kompleks« – zavidljiv pesniški opus, ki bralko ali bralca popelje skoraj od samih začetkov nastajanja nove države, kamor se v svojih prvih pesniških poskusih in zbirkah na začetku pogosto zateka prvoosebni lirski subjekt, prek najstništva v adolescenco, ki se ji, po besedah Alenke Jovanovski zdaj otroškega naivnega jaza, slučajne, posamezne in mimoidoče ženske, moškega ali naključnega dekleta, v izrisu in končni izpeljavi zrelega ter kritičnega tona, ki zaznamuje zadnje med objavljenimi zbirkami, ne piše več dobro … foto Barbara Jurša Potocco Dozorevanja. Prva pesniška zbirka Potocca, Lila (2002), sega skoraj v obdobje, ko je Potocco uspešno zaključil diplomski študij primerjalne književnosti in literarne teorije na Filozofski fakulteti v Ljubljani z diplomsko nalogo »Elementi ritualnega in estetskega v liturgiji in liturgični drami, 1999, B diplomsko delo«, za katero je prejel tudi študentsko nagrado Prešernovega sklada, in v čas, ko se je vpisal na doktorski študij. Kot prva Lila obenem predstavlja po svoje tudi temeljno delo, ki že nagovarja razna vozlišča, ki jih mladi subjekt začenja opažati in se k njim s