Jiri Kočica z Mirkom Bratušo

Jiri Kočica z Mirkom Bratušo

Sodobnost, 25. marec ― Pogovori s sodobniki Jiři Kočica z Mirkom Bratušo   Kočica: Mirko Bratuša, kot kipar, umetnik, pa tudi kot profesor in član Slovenske akademije znanosti in umetnosti ste pomembno vključeni v umetniško življenje v Sloveniji. Že kot študent ste vzbudili zanimanje, po študiju v Nemčiji (pri profesorjih Leu Kornbrustu in pozneje pri Tonyju Craggu) pa ste sooblikovali slovensko kiparsko »krajino«. Spomnim se, da je dr. Tomaž Brejc pisal o »mladih slovenskih kiparjih« ter tudi sooblikoval razstavo, na kateri ste nastopili s profesorjem na akademiji, Lujem Vodopivcem, s takrat že tudi uveljavljenima Marjetico Potrč in Jožetom Baršijem in z nekaterimi sošolci z akademije. V tistem času je Moderna galerija odkupila eno vaše delo, že pred tem ste dobili študentsko Prešernovo nagrado in kmalu po tem tudi eno prvih večjih nagrad, ki so se po osamosvojitvi podelile posamičnemu kiparju kot oblika štipendije – mislim, da je to podelil Rotary klub? Ta del je morda še posebej zanimiv, ker vam je to omogočilo izvedbo enega večjih del, Nabukadnezar. Kako ste vi sami gledali na te uspehe in na to zelo močno potrditev pomembnosti vašega dela? In kako gledate na to iz današnje perspektive?   Bratuša: Znašel sem se v generaciji zelo aktivnih študentskih kolegov. Skoraj prehitevali smo se med seboj, tako smo delali. Imel pa sem tudi srečo, da se je konec osemdesetih let kustosom v Moderni galeriji kiparstvo še zdelo zanimivo in da sem dobil priložnost pokazati svoje delo. Neizmerno sem se trudil in navdušeno sem delal stvari, ki so se mnogim zdele dobre in pomembne. Še danes me poganja nekaj tiste energije in volje, čeprav zanimanja za moje kiparstvo ali pa za kiparstvo nasploh v Moderni galeriji ni že trideset let. Veliko kolegov je izgubilo voljo … In naša umetnost je siromašnejša, kot je bila na prehodu iz 19. v 20. stoletje.   Kočica: Kako danes razumete kiparstvo in vlogo kiparstva v kontekstu sodobnega umetnostnega sistema, ki je na neki zanimiv način globale
Žiga Valetič: Naj bo … nacionalni dan branja

Žiga Valetič: Naj bo … nacionalni dan branja

Sodobnost, 25. marec ― Žiga Valetič Naj bo … nacionalni dan branja   Ne vem natančno, kje sem ujel zamisel o tem, da bi slovenski kulturni in specifično knjižni prostor potreboval dan branja, vem samo, da se me je ideja držala že vsaj kakšnih petnajst let. Mogoče sem kje prebral o njej, slišal zanjo na katerem od pogovorov na Slovenskem knjižnem sejmu ali pa o njej razpravljal z urednikom revije Bukla Samom Rugljem. V njegovem podjetju UMco sem se zaposlil pred petindvajsetimi leti kot grafični oblikovalec filmske revije Premiera, počasi pa smo na založbi začeli delati vse več knjig. Sprva filmskih. Da je Samo bralski zanesenjak posebne sorte, sem spoznal, ko je v filmsko revijo uvedel rubriko s knjižnimi novitetami, česar takrat nisem razumel, saj ni šlo vedno za knjige s področja popularne kulture, kar je v tovrstnih revijah bolj običajno. Med predstavljenimi knjigami so bile na primer tudi Levitve Iztoka Geistra, ki so tisto leto prejele Rožančevo nagrado za najboljše esejistično delo; naravoslovno čtivo torej, ki je bilo živo nasprotje hollywoodskega tekočega traku. Izposodil sem si jo in navdušila me je. Samo je z rubriko vztrajal in sčasoma smo se tudi drugi sodelavci v uredništvu priključili s kakšno knjižno recenzijo tu in tam, vse dokler se približno desetletje pozneje ni prekucnilo v obratno smer in je osrednja brezplačna revija založbe UMco postala Bukla, za katero Samo še danes napiše več deset recenzijob vsakokratnem izidu. Brez bližnjega opazovanja tako radikalnega bralskega užitkarja, ki je od ljudi v okolici samoumevno pričakoval, da bodo knjigam posvečali tako poklicno kot tudi ljubiteljsko pozornost, se sam gotovo ne bi nalezel tako resnega navdušenja nad knjigami, kar me je sčasoma pripeljalo do tega, da sem kot grafični oblikovalec – takrat že samostojni podjetnik – opustil druge projekte in se specializiral izključno za knjige. Te korake sem leta 2022 podrobneje opisal v knjigi Nomadi med platnicami (Cankarjeva založba), katere urednik je bil Andrej B
Igor Šmid: Pokopališče izvirnosti

Igor Šmid: Pokopališče izvirnosti

Sodobnost, 25. marec ― Igor Šmid Pokopališče izvirnosti   Nedavno me ob Ljubljanici okoli poldneva sončni žarki prijetno grejejo in od samega ugodja se še bolj ležerno namestim na stolu. Vonj vroče kave spodbudi brbončice, ki v pričakovanju veselo zaplešejo. Skodelico počasi vzamem v dlan in skoraj ritualno naredim kratek požirek. Občutek je tak, kot bi mi po grlu stekel lep spomin. V rahlo zasanjanem razpoloženju opazim gručo kakšnih dvajsetih srednješolcev in srednješolk, ki gre mimo. Najprej skoraj ne morem verjeti svojim očem, da nihče ne hodi z mobilnikom v roki. To me za hip vzradosti, potem pa opazim nekaj nenavadnega. Bolj ko jih opazujem, bolj se utapljam v njihovi črnini od glave do peta, le tu in tam kdo nosi kakšno belo oblačilo ali čevlje, ob tem ne zaznam niti enega samega odtenka druge barve. Na misel mi pride ogorčenje, ko sem pred leti pisal elektronska sporočila, ob tem pa mi je aplikacija sama ponujala dokončanje teksta, pri čemer se mi je tu in tam zgodilo, da sem ponujeno besedo nevede ohranil in odposlal tudi kaj povsem nelogičnega. Iz današnje perspektive deluje moj takratni odpor kot nekaj zelo naivno romantičnega. V zadnjem času lahko bolj kot ne osuplo spremljamo silovit razvoj modelov v smeri generativne umetne inteligence (GUI), ob čemer se odpira vse več vprašanj. Še najbolj bi nas moralo pri tem skrbeti dejstvo, da so nosilci razvoja teh modelov zasebne družbe, ki so naravnane predvsem k ustvarjanju dobička. S sledenjem temu cilju razvijajo vedno zmogljivejše sisteme, ob tem pa niso ustrezno omejene s pravno in etično regulativo. Naj omenim samo nekaj aktualnih dilem: zaščita intelektualne lastnine, kršenje avtorskih pravic zaradi zajemanja podatkov, vpliv na trg dela in izumiranje poklicev, varstvo osebnih podatkov in zasebnosti, porast lažnih vsebin, širjenje netočnih in napačnih podatkov, spletni kriminal, povečevanje družbene neenakosti, prevladujoč vpliv zahodne kulture, zmanjševanje motivacije za ustvarjalno delo, zaščita raznolikosti
Quentin Drouet: Energija kot slepa pega urbanizma

Quentin Drouet: Energija kot slepa pega urbanizma

OUTSIDER, 25. marec ― V času podnebnih sprememb in vse pogostejših geopolitičnih pretresov, ki vplivajo na stabilnost energetske oskrbe, postaja energetsko vprašanje eno od ključnih izhodišč prostorskega razvoja. Vendar pa ta vidik v urbanističnih razpravah pogosto ostaja zapostavljen, čeprav bistveno vpliva na načrtovanje in upravljanje mest. Ta razkorak je še toliko bolj presenetljiv, ker sta bila urbanizacija in industrijski […]
Velikonočna čarovnija v ročnih delih

Velikonočna čarovnija v ročnih delih

Knjižnica Zagorje, 25. marec ― Vljudno vabljeni na razstavo ročnih del Kulturnega društva Svoboda Kisovec, Sekcije ROKI, kjer se predstavljajo unikatni, ročno izdelani izdelki na temo velike noči. Razstava združuje ustvarjalnost, natančnost in ljubezen do ročnega dela, ki se odraža v vsakem posameznem izdelku. Obiskovalci si lahko ogledajo raznolike velikonočne dekoracije, okraske in druge umetelno izdelane
GoinGreenGlobal: Povzetek dogajanja in utrinki 3. dne mednarodnega tedna oblikovanja!

GoinGreenGlobal: Povzetek dogajanja in utrinki 3. dne mednarodnega tedna oblikovanja!

Fakulteta za dizajn, 25. marec ― Utrinki 3. dne mednarodnega tedna oblikovanja Tretji dan mednarodnega tedna oblikovanja GoinGreenGlobal 2026 je na Fakulteti za dizajn potekal v dinamičnem in vsebinsko bogatem vzdušju, ki je študentom ponudilo vpogled v sodobne pristope k trajnostnemu oblikovanju, komunikaciji in razvoju inovativnih rešitev. Program dneva je zaznamovala delavnica Green Meets Cool: Contemporary Marketing of Circular Design, ki jo je vodil Prof. […]

Ivan Kacijanar

Vrabec Anarhist, 25. marec ― Kacijanar, vojskovodja slavni, ves zamišljen hodi po šatoru. Težka skrb mu polni trudno glavo, ríše mu na čelo temne črte in obrvi mu ježí košate. Polumesec na šatorih belih ob...
še novic