Airbeletrina,
17. november
―
»Črni časi,« se mi potoži prijateljica po telefonu. »Preždela bi celo življenje doma, nobene energije nimam, istočasno sem pa ves čas tesnobna,« pojasni. »Nazaj v maternico in rolete dol,« sočustvujem jaz. Negativne novice te na naslovnicah časopisov čakajo že ob kavi, če pa se ti nasmehne sreča in kakšno vendarle izpustiš, bo čez dan gotovo priplavala po službenem hodniku – to je, če službo sploh (še) imaš. Kako torej delovati v svetu, ki nas, kot se zdi, vsak dan bolj pušča na cedilu?
Med popularnejšimi odzivi je gotovo intelektualni cinizem: nekakšen hate-watching modus operandi, pri katerem slabe novice vestno konzumiramo, predelujemo in umeščamo v kontekst, nato pa jih pospremimo s komentarjem, ki sporoča, da sicer dobro vemo, kako obupne so stvari, vendar nas to ne gane več pretirano. Pogosto je cinizem tudi način komunikacije, povezovanja z drugimi. Toda namesto občutka, da prostor za spremembo vendarle obstaja, prej poglablja otopelost, z njo pa vtis o razvrednotenosti t. i. progresivne družbe. Četudi ni nujno tako, pa se kmalu znajdemo v klasičnem kavlju 22 – ni zares pomembno, ali nam globoko v sebi vendarle je mar, pomembna so dejanja, ki to pokažejo. In ko dejanj več ni, tudi zlo nima več ovir na svoji poti – nasprotno, zmeraj hitreje gre, pljuska čez robove struge in se v grozečih valovih zliva proti nam, ki v strahu čakamo na rezultat.
Sinovi, hčere / Založba: No!Press / Prevod: Mišo Renko
Ena mednarodno najbolj uveljavljenih hrvaških pisateljic Ivana Bodrožić v svojem romanu Sinovi, hčere govori tudi o tem: na subtilen, a precej neposreden način prikazuje, kako se v družbi razočaranja, jeze in nestrpnosti neizogibno reproducira tudi nasilje. Kako vertikalno curlja skozi generacije v družini in položaje moči v družbi ter horizontalno med nami samimi, ko ne dopuščamo drugačnosti, ko se bojimo sprememb in ko prioritiziramo svojo cono udobja tudi takrat, ko bi morali požreti svoj ego in biti tam za druge.
Knjiga je