Airbeletrina,
11. september
―
Roman Aleksandra Hemona Svet in vse v njem, ki je v prevodu Irene Duša Draž letos izšel pri založbi Goga, je izredno ambiciozen. Avtor ga je, če gre zaupati zahvali, pisal dvanajst let. Vsevedni pripovedovalec, katerega identiteta in branža vsevednosti sta razkriti na koncu, pred bralca odvrže neobičajno gosto literarno delo, ki je ves čas v resni nevarnosti, da bi postalo preobsežno za prostor med svojimi platnicami. Zaznamujejo ga tri potencialne preobilnosti: zgodbe, čutnih impresij in jezika. Čeprav je bizarno reči, da roman pred tem, da bi bil prevelik, obvaruje predvsem to, da je Hemon dober pisatelj, bi znalo biti, da ta trditev niti ni tako neumna. Tako ekstravagantna knjiga je lahko učinkovita samo v primeru, da avtor bralca na začetku hitro prepriča, naj mu zaupa, nato pa se mu na nobeni točki resno ne izneveri.
Aleksander Hemon: Svet in vse v njem / Prevod: Irena Duša Draž / Založba: Goga
Osrednja zgodba, pri čemer gre v bistvu za vložnico, je življenje Rafaela Pinta, sefardskega Juda iz Sarajeva, farmacevta, homoseksualca, odvisnika od opija, bitja, za katerega se zdi, da ga je 20. stoletje premikastilo bolj celostno kot katerega koli drugega človeka na svetu. Pinto, dedič lekarne v središču bosanske prestolnice, razpet med »prastarimi kmeti« in »gozdovi« ter vseprisotnim napredkom prihajajočega stoletja, ki recimo da ga uteleša dekadentni Dunaj njegovega študija, je (star »dvajset in drobiž«) priča atentatu na avstrijskega prestolonaslednika. Z dogodkom se začne potrjevati slutnja ironičnega naboja besede »napredek« in Bosanci, bralec, Pinto, vsi že na tej točki »izčrpani od svoje nepredstavljive prihodnosti«, v trenutku začutijo svojo majhnost v razmerju do zgodovine.
Vsaka sledeča epizoda potrdi, da so imeli Bosanci, bralec in Pinto prav in slednjega zgodovina najprej povleče v avstro-ogrsko vojsko, na fronto v Galicijo. Tam spozna Osmana, ki poleg tega, da se Pinto vanj zaljubi in niti on niti bralec nanj ne bosta mogla več p
