Airbeletrina, 31. december ― Gabriel García Márquez: Sto let samote (Mladinska knjiga, 1971, prevod Alenka Bole Vrabec) »Velike knjige vedno navdajajo s fizičnim občutkom – ali tresavice ali vročice,« pravi Delova novinarka, publicistka in pisateljica Vesna Milek. Márquezova (1927–2014) mojstrovina Sto let samote, prvič izdana leta 1967, sledi sedmim generacijam družine Buendía in hkrati izriše kroniko Latinske Amerike: njene kolonialne preteklosti, nasilja, magije, pozabe in nenehnega vračanja zgodovine. Svet Maconda, kjer mrtvi prihajajo na obisk, kjer dežujejo rumeni cvetovi in kjer lahko brez napora lebdiš nad tlemi, ni eskapistična fantazija, temveč, kot poudari Vesna, »opis tistega, kar je Márquez dejansko videl«. Magični realizem zato deluje kot resničnost, o kateri avtor piše brez zadržkov in olepševanj. Fotografija: Andraž Gombač Za Vesno Milek Sto let samote ostaja ena izmed treh temeljnih knjig njenega življenja. Roman je prvič prebrala v najstniških letih, ko jo je povsem posrkal vase. Kasnejša branja so ji vsakič znova razkrila nekaj več: kritiko kolonializma, brutalno zgodovino celine, prepleteno z miti, arhetipi in kolektivnim nezavednim. »To je kalejdoskop fantastičnega in brutalno realnega, preteklega, prihodnjega in sedanjega,« pravi Vesna in dodaja, da roman prav zato tako težko ujameš v besede – in ga hkrati ne moreš odložiti.     Pomemben del njenega odnosa do Márqueza se je oblikoval tudi zunaj knjige, v gledališču, ob sodelovanju z režiserjem Tomažem Pandurjem in med spremljanjem njegovih predstav na gostovanjih po Latinski Ameriki. Tam se je, kot pravi, začelo dogajati nekaj podobnega kot v Macondu. »Stvari se nam vsem dogajajo, samo včasih jih začnemo bolj zaznavati.« Macondo zato ne ostaja le oddaljena, eksotična vas, temveč postane prostor, ki ga lahko najdeš tudi doma – »recimo ob Cerkniškem jezeru«, kakor ga ona. Vesna Milek z gostiteljicama Majo Čakarić in Klaro Škrinjar (Fotografija: Andraž Gombač) Roman prežema