Airbeletrina, 1. september ― Serhij Žadan (1974) je eden vidnejših sodobnih ukrajinskih pesnikov in prozaistov. Rodil se je v Starobilsku v luhanski regiji. Leta 2000 je doktoriral iz ukrajinske književnosti, in sicer se je v svoji disertaciji ukvarjal s poezijo ukrajinskega pesnika Mihaila Semenka. Njegovo prvo literarno delo je pesniška zbirka General Juda iz leta 1995, v njegovi poetiki pa lahko zasledimo ukrajinsko poetično tradicijo. V vojnem času svoje sodržavljane in sodržavljanke nagovarja s svojo poezijo na literarnih nastopih, ki so odlično obiskani. Poezija in pripovedništvo pa sta zanj v resnici nerazdružljivi, saj se v njegovi literaturi prepletata. Med prevajanjem prvega Žadanovega romana v slovenščino sva bila oba prevajalca razpeta med Slovenijo in Ukrajino, ki je medtem že zdavnaj postala najina druga domovina. Mene je pot zanesla še na Dunaj in zdi se, da sem se z vprašanjem prostora, ki se spreminja, ki spreminja mene, me določuje in hkrati vznemirja, s tem pa mi postavlja lastno identiteto na glavo, zlahka spojila in ga razumela bolj kot kdajkoli prej. To je že bil čas po evromajdanu, po priključitvi Krima in notranje razseljenih osebah, vojni v Donbasu. Bila sem v državi, v kateri divja vojna! Pretreslo me je! Zdelo se mi je, da literatura ponuja rešitev v nemirnih časih. Na glas preberem konec prvega dela Vorošilovgrada: Nebo se ves čas spreminja, vzplamteva in ugaša, nabreka od vlage in se napolnjuje z avgustovsko vročino. Trave in drevesa izčrpavajo prst, ki pod ploščatim nebom leži kot pozabljena živina. Če pravilno izbereš mesto, lahko včasih občutiš vse skupaj, recimo kako se prepletajo korenine, kako tečejo reke, kako se napolnjuje ocean, kako nebo preletavajo planeti, kako se po zemlji premikajo živi, kako se po onstranstvu premikajo mrtvi. Le kako lahko pravilno izbereš mesto, sem se vprašala. Zdi se mi namreč, da se v takih trenutkih vselej podajaš v neznano, v medprostor, nemara. A potem pomislim na osebne zgodbe Ukrajincev in Ukrajink,