Airbeletrina, 28. marec ― Drugi teden v Milhacu se je začel z mislijo, ki se je vračala kot slaba navada: ali se splača vlagati v odnose z ljudmi, za katere skoraj zagotovo vem, da jih po tem mesecu nikoli več ne bom videl? To vprašanje sem nosil v žepu kot majhno kamnito figuro, ki jo človek stiska med prsti, ne da bi se je zares zavedal. Na mladinskih izmenjavah in treningih je ta dilema nekaj običajnega, skoraj banalnega: začasne skupnosti, začasne vezi, začasna odprtost. A ravno ta začasnost se včasih zdi bolj pristna od vsega stalnega in dolgoročnega. Ko sem skupaj z Elis in Marcelom pripravljal prostor za naslednjo aktivnost, sem se nenadoma zavedel, da je morda prav v teh vezeh, z odmerjeno količino časa, nekaj posebnega. V tej minljivosti je bila neka iskrenost, ki je nisem pričakoval. Po drugi strani pa je bila prav iskrenost tista, ki mi je ves ta čas povzročala precejšnje težave. Na začetku se mi je zdelo, kot da sem se znašel v skupini razpuščenih hipijev, ki so pozabili, da lahko včasih kako stvar obdržiš tudi zase. Ko so brez zadržkov govorili o svojih občutkih in precej intimnih in kočljivih situacijah, sem se počutil nekako odrinjenega. A niso bili oni tisti, ki bi me izključevali — sam sem se umikal zaradi svojih zakoreninjenih predsodkov, kapric in strahov. Ta nenadzorovana iskrenost, se mi je sprva zdela kot poza — upor proti vsakršni cenzuri, všečnosti in želji po ugajanju. Šele čez čas sem ugotovil, da to ni nek performans ali poskus izumljanja nove identitete, temveč njihova iskrena oblika bivanja in izražanja. Če sem sam že od malih nog zbiral različne maske in obrambne mehanizme, so se oni urili v tem, kako le te ozavestiti in jih odložiti. In šele ko sem to doumel, sem se začel spraševati o lastni avtentičnosti, o tem, če živim zase ali za koga drugega. Ko sem skupaj z Elis in Marcelom pripravljal prostor za naslednjo aktivnost, sem se nenadoma zavedel, da je morda prav v teh vezeh, z odmerjeno količino časa, nekaj posebnega. S tem vprašanjem se