Airbeletrina, 27. junij ― »Tujec sem bil in ste me sprejeli.« Jezus   So dejanja, zaradi katerih se v zgodovinske knjige samodejno zapišemo kot bedniki. Na primer sežiganje knjig: ne z lupo, ampak z elektronskim mikroskopom lahko po enciklopedijah iščemo ljudi, ki so sežigali knjige in se v učbenike za zgodovino kljub temu zapisali z zlatimi črkami. To, kar je v zgodovini zažiganje knjig, je v književnosti preganjanje tujcev. Ne ubija sicer, toda v književnosti so literarni junaki, ki preganjajo tujce zgolj zato, ker so ti tujci – antijunaki. Še več: med največja dela svetovne književnosti praviloma sodijo prav tista, ki v tujcu niso videla samo tujca, ampak so v njem zmogla prepoznati človeka. Književnosti ni nič bolj tujega kot preganjanje tujega samo zato, ker je tuje. Že Homer, oče evropske književnosti, je v junaškem epu Iliada (8. st. pr. n. št.) najbolj izbrane besede prihranil za junaka, ki bi ga moral najbolj očrniti – za Hektorja, največjega med Trojanci. Za moža na drugi strani obzidja, ki je grški vojski prizadejal najtežje poraze. Nenavadno je, da se med spoznavanjem Iliade v šolskih klopeh še danes raje posvečamo homerskemu vprašanju, zgradbi junaškega epa, daktilskim šestercem, homerskim primerjavam, dogajalnemu času in prostoru, oznakam oseb, Ahilovemu besu, razliki med Iliado in trojansko vojno …, prezremo pa to, kar je precej bolj bistveno: vprašanje, kako je mogoče, da je največji človek v pesnitvi prav tujec? Kako to, da to ni kak »naš« zgolj zato, ker je »naš«? Že Homer, oče evropske književnosti, je v junaškem epu Iliada (8. st. pr. n. št.) najbolj izbrane besede prihranil za junaka, ki bi ga moral najbolj očrniti – za Hektorja, največjega med Trojanci. Grški junaki, ki naj bi jih Homer opeval, so pogosto predstavljeni v slabi luči: kot zamerljivi, jeznoriti, malenkostni. Spomnimo se samo na samoljubneža Ahila in Agamemnona ter njunega otročjega spora zaradi lepe Brizeide, ki bi skoraj ogrozil celotno vojaško odpravo. Hektor pa, čeprav Troja