Airbeletrina, 24. marec ― Verjetno bi zadeli in obenem zgrešili, če zapišemo, da je pesnica Mary Oliver (1935–2019) nekakšna ameriška različica naše Neže Maurer (1930–2025). Zadeli zato, ker njuno poezijo, ki teži k preprostosti in razumljivosti, nedvomno druži velika priljubljenost med najširšim bralstvom, skupna jima je tudi ustvarjalna zavezanost naravi, lepoti, dobremu, ljubezni, vsemu, kar človeka razpira in mehča. Zgrešili pa, ker so razlike seveda v podrobnostih, ameriška pesnica je doživela veliko večje strokovno priznanje, leta 1984 je denimo za zbirko Ameriška prvinskost/American primitive prejela Pulitzerjevo nagrado, leta 1994 pa za Nove in izbrane pesmi/New and Selected poems državno nagrado za književnost (National Book Award), gre za svetovno prepoznavno pesniško ime in tudi odkrito lezbično avtorico. Poezijo Mary Oliver imamo bralci in bralke privilegij brati v slovenščini vsaj od leta 2016, ko je v zbirki Nova lirika v prevodu Tanje Ahlin izšel izbor z naslovom Zakaj se zbujam zgodaj. Po desetih letih pri isti založbi v isti zbirki v branje dobivamo še dve njeni integralni zbirki, njeno sploh zadnjo z naslovom Sreča (Felicity, 2015) in predzadnjo Tisoč juter (A Thousand Mornings, 2012). Za oba prevoda in spremno besedilo je tokrat poskrbela Jana Unuk. Mary Oliver: Tisoč juter. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2026. Prevedla in spremno besedo napisala Jana Unuk. Kot lahko zaslutimo že iz naslovov, obe knjigi preveva za pesnico značilna vedrina, neskaljeno navdušenje nad čudežem obstoja in oblikami življenja, zlasti tistimi, ki se razodevajo v naravi, avtoričini največji življenjski oziroma ustvarjalni zaveznici. Do nje pesnica goji svojstven, prvobiten odnos, od narave se ne počuti odtujena, ne demonizira je, ne poveličuje, ne ponižuje, predvsem se čuti del nje in je z njo v nenehnem dialogu. Pomeni ji zatočišče pred navalom misli, racionalnostjo, je prostor ustvarjalne kontemplacije, molitve, višje resnice, v njej najde vir večnega navdiha, tudi za mistično