Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 8. september ― Razstava Druga stran oceana odpira polje razmisleka o spominjanju, minevanju in arhiviranju kot temeljnih načinih človeškega obstoja. V ospredju ni zgolj vračanje k umetnikovemu osebnemu in umetniškemu arhivu, temveč intenzivno prevpraševanje same narave in konstrukcije spomina. S sopostavitvijo njegove slikarske serije in izbranih del iz arhiva se vzpostavlja časovna napetost, skozi katero se razkrivajo ponavljajoči se vzorci, premiki, vrzeli in ponovni povratki v umetnikovem opusu. Arhiv pri tem služi kot zgoščena plast že ustvarjenega, ob kateri se sedanja praksa izkazuje kot proces nenehnega kopičenja, izbire, premestitve in transformacije. Obiskovalci in obiskovalke se v prostoru najprej srečajo s preteklimi deli, ki niso predstavljena kot pregledna likovna kronologija, temveč kot prostorska instalacija, ki izpostavlja depojski način bivanja umetnin. S ponovno materialno aktivacijo arhiva v obliki prostorske in materialne izkušnje umetnik predstavlja nova izhodišča, hkrati pa tudi refleksijo o dosedanjem delu. Središče razstave zaseda nova slikarska serija, ki je prav tako neločljivo prepletena z arhivskimi fragmenti: z avtorjevimi otroškimi risbami, s fragmenti del slikarskih prijateljev in kolegov, z odrezki lastnih preteklih projektov in z drobci vsakdanjosti. Ti elementi so aktivni soustvarjalci, ki s postopki kolažiranja, prekrivanja, rezanja in ponovnega sestavljanja vzpostavljajo dinamično časovno razmerje – preteklost se ne ohranja kot zamrznjen eksponat, temveč kot živa, tipna plast, ki se stalno spreminja in oblikuje sedanjost. Slikarska platna tako postanejo svojevrstni zemljevidi spominjanja, polni materialnih sledi, ki so se nabirale skozi desetletja. Na novo rekonstruirane risbe iz otroštva, najdeni predmeti, kosi tkanin, fragmenti tujih in lastnih del – vse to vstopa v slikarski proces kot nosilec preteklih kontekstov, nato pa se skozi izbor, premestitev in plastenje sestavlja v nova pomenska razmerja. Dela delujejo kot asemblaž materialnega in č

Airbeletrina, 8. september ― Smrt, ta velika neznanka, je tematika, ki se ji v literaturi skoraj ne da izogniti. Strah pred smrtjo, vprašanja o tem, kaj sledi, in s tem povezana razmišljanja o smislu človekovega življenja, tako imenovane bivanjske tematike, so v jedru velikih literarnih del že od njihovega samega začetka v epskih pripovedih, kot sta Ep o Gilgamešu in Iliada. Zbirka Nad rušo pa na to tematiko pogleda iz specifičnega konteksta pokopališč in pogrebnih obredov. Ne sprašuje se toliko, kaj se dogaja z mrtvimi, tistimi pod rušo, ampak kaj ostane nam, ki bomo vsaj še nekaj časa tlačili zemljo. Ukvarja se s spominom in žalovanjem, tako osebnima kot kolektivnima. In čeprav smrt velja za tisto, v čemer smo si vsi ljudje enaki, Aleš Mustar v svoji poeziji izpostavlja tudi posmrtne neenakosti, za katere je mrtvim gotovo vseeno, a povedo marsikaj o svetu živih. Aleš Mustar: Nad rušo. LUD Literatura, Ljubljana 2026 (zbirka Prišleki). Zbirka je vzbudila moje zanimanje, še preden je pravzaprav izšla. Smrt me namreč fascinira že od malega. Moj prvi spomin je, kako sva se z bratrancem, ko sva bila stara štiri leta, na dedkovem pogrebu skrivala v kapelici in kako sem takrat razmišljala, da se nikoli več ne bom smejala. Kasneje so sledili tudi takšni pogrebi, na katerih smo se veliko smejali in si naslednji dan rekli, kakšen dober žur je bil. Vedeli smo, da bi bili naši mrtvi s tem zadovoljni. Kakorkoli že, zbirko sem z zanimanjem prebrala in takoj mi je zlezla pod kožo. Ne samo zaradi tematike, ki jo obravnava, ampak predvsem zaradi načina, kako jo obravnava. Pesmi so izrazito pripovedne, neposredne in formalno gledano preproste. Če bi jih morala opisati z eno besedo, bi rekla: nepretenciozne. In to ni mišljeno kot pomanjkljivost, temveč kot odlika. V pesmi Jože Plečnik Mustar piše o tem, kako si je veliki arhitekt po tem, ko je zasnoval veličastni Vrt vseh svetih, namenil preprost spomenik iz kamna, in zaključi: »Velikani premorejo skromnost.« Naj si na tem mestu dovolim