Airbeletrina, 7. oktober ― V razmiku nekaj dni sem gledala dve predstavi o vojni, ki se ji približujeta z nasprotnih strani časa. Vozel v režiji Žige Divjaka in izvedbi kolektiva Igralke nastaja v trenutku ponovnega evropskega oboroževanja in vojno zaznava kot možnost prihodnosti, katere obrisi so že prisotni v sedanjosti. Granatiranje Dina Pešuta v režiji Alena Jelena se vrača k vojni, ki se je zgodovinsko že končala, vendar njene posledice vztrajajo desetletja pozneje. Prva predstava se sprašuje, kako prepoznati katastrofo, preden se zgodi, druga, kako živeti po njej. Toda zanimivejše od tega časovnega nasprotja je, da iz njega izhajata dva zelo različna načina organiziranja gledališkega materiala. Nobena od predstav vojne namreč neposredno ne uprizarja. Obe se izogibata njenemu spektaklu, obe dajeta prednost pripovedovanju pred dramsko akcijo, telesa nastopajočih pa večinoma zadržujeta v relativni statičnosti. Toda iz sorodnih izhodišč razvijeta skoraj nasprotni uprizoritveni strategiji. Vozel svet, o katerem govori, vztrajno materializira: razprši ga med dokumentarno gradivo, predmete, zvok, svetlobo, prostor, telesa in gledalce. Granatiranje ga, nasprotno, prazni. Dogodek umika v jezik, zvok in imaginacijo. Vozel tako pomen proizvaja z nalaganjem in povezovanjem materialov, Granatiranje pa pogosto prav z njihovim odtegovanjem – s tem, česar na odru ne pokaže. FOTO: Miranda Legović Krajine nasilja Žiga Divjak in kolektiv Igralke: Vozel. SML, 14. 9. 2026 Prostorska zasnova Vozla že na začetku preoblikuje običajno razmerje med gledalcem in odrom. Sredi dvorane je dvignjena pravokotna površina iz lesenih desk, na kateri se razprostira nekakšna opustošena krajina: naravno in človeško proizvedeno se v njej zraščata v podobo sveta, ki deluje hkrati kot ekosistem, ruševina in maketa (scenograf: Igor Vasilijev). Gledalci sedimo okoli nje v dveh vrstah, zato za dogajanjem ves čas vidimo tudi obraze ljudi na nasprotni strani. Politični material se ne pojavlja pred n