SEM, 19. oktober ― Z veseljem sporočamo, da je nekdanja sodelavka Slovenskega etnografskega muzeja Alenka Simikič prejela nagrado za življenjsko delo s področja muzejske dokumentacije, ki jo podeljuje Skupnost muzejev Slovenije.  Alenka Simikič se je v Slovenskem etnografskem muzeju leta 1978 zaposlila kot prva kustosinja dokumentalistka, ki se je ukvarjala izključno z muzejsko dokumentacijo. Poleg skrbi za urejeno dokumentacijo o predmetih v muzejski zbirki  ter arhivskem gradivu je skrbela tudi za obsežno, v njenih letih zelo hitro naraščajočo fototeko in pripravo ter posredovanje gradiva strankam. Med letoma 1978 in 2004 je bila vodja Oddelka za dokumentacijo, upokojila pa se je leta 2009. Svoje moči vlagala v novo vizijo muzejske dokumentacija in bila na tem področju na Slovenskem pionirka. Povezovala se je v mednarodne organizacije, kot je CIDOC, ICOM-ov Mednarodni komite za dokumentacijo, v katerem je kot članica izvršnega odbora v 90. letih 20. stoletja vodila delovno skupino za etnologijo (EWG). Bila je prva predsednica omenjene delovne skupine, ki se je ukvarjala z osnovnimi etnološkimi podatkovnimi standardi in etnološko muzejsko dokumentacijo v etnografskih, etnoloških in antropoloških muzejih ter muzejih na prostem. Znotraj delovne skupine ji je uspelo pripraviti osnovne standarde za opis etnološke dediščine. Po vzoru iz tujine je v začetku 90. let ustanovila Muzejsko-galerijski dokumentacijski center, izobraževala in organizirala tečaje ob uvedbi programa Modes, prevajala literaturo in nudila celovito oporo dokumentalistom. Septembra 1993 je bila ena od glavnih organizatork CIDOC-ove konference v Ljubljani, za kar je prejela Valvasorjevo priznanje.  Pomembno vlogo je Alenka Simikič odigrala tudi pri vpeljavi etnološke sistematike za razvrščanje bibliografije in muzejskega gradiva. Svoja razmišljanja, primere dobrih praks in uspešnih etap svojega strokovnega prizadevanja je objavila v več člankih na temo muzejske dokumentacije, ki so bili objavljeni v Etnologu, Argu

Airbeletrina, 19. oktober ― Bila je sobota, 11. julij, ko je Vladimir Arsenijević stopil iz taksija pod Brankovim mostom, kjer naj bi potekal eden od dogodkov, s katerimi je širša kooperativa društev in posameznic in posameznikov, zbranih pod sloganom Ljudje pomnijo ljudi, želela obeležiti obletnico genocida v Srebrenici. Genocida, ki v srbski kolektivni zavesti tudi več kot trideset let pozneje ne najde mesta. Tudi dogodka pod Brankovim mostom tistega jutra ni bilo. Arsenijevića je obkrožila skupina mladih in ga verbalno in fizično napadla. Mu grozila in ga pretepla. Dogodek je bil odpovedan, a Arsenijević je že nekaj dni pozneje stal v puljski areni, kjer je v modricah prejel nagrado za scenarij za film Tri tedne pozneje, ki se ukvarja z vrstniškim nasiljem. Nasiljem, ki poraja nasilje, Arsenijeviću pa tako ali drugače sledi že nekaj časa. V devetdesetih letih je za prvenec V podpalubju, v katerem je spregovoril o brezizhodnosti in kolektivni psihozi srbske družbe v času vojn ob razpadu Jugoslavije, kot eden najmlajših prejel NIN-ovo nagrado za roman leta. Ustanovil je združenje Krokodil, ki že vrsto let skrbi za promocijo književnosti in bralne kulture, prireja istoimenski literarni festival, hkrati pa je gonilna sila številnih družbenih iniciativ. Od deklaracije o skupnem jeziku in projekta Kdo je prvi začel? – zgodovinarji proti revizionizmu do številnih humanitarnih akcij, vključno z jasno podporo Ukrajini že od samega začetka ruske agresije, zaradi česar je bilo združenje že večkrat na udaru proruskih desničarjev. Pogovarjala sva se slab mesec po napadu nanj, Ratko Mladić je bil še živ, čeprav so ga mnogi pri živem telesu pokopali in beatificirali, lotiti pa bi se morala predvsem književnosti, a resničnost včasih s tako silo pronica skozi strani, da je preprosto ni mogoče ignorirati. Ne nazadnje pa gre le za dve plati iste medalje. Verjetno je tudi to razlog, da je tetralogijo Cloaca Maxima, ki jo je otvoril z romanom V podpalubju, Arsenijević končal skoraj trideset let po