Airbeletrina, 26. avgust ― Zgolj nekaj za zraven Bil sem v četrtem ali petem razredu osnovne šole, pri predmetu družba pa smo morali vse svoje dejavnosti razdeliti med obvezne in prostočasne. Vse je teklo gladko, dokler pred učiteljico in razredom nisem izjavil, da glasbena šola spada med moje obveznosti. To se mi je zdelo logično, kitaro sem vadil vsak dan, ob koncu leta sem za to dobil oceno. Obiskoval sem ure glasbene teorije in pri tem predmetu redno pisal teste, ampak učiteljica in sošolci se niso dali. Zagovarjali so, da je to »zgolj nekaj za zraven«, kot da bi se med urami glasbene teorije, ko sem mrzlično premišljeval, ali je profesorica na klavirju zaigrala durov sekstakord ali kvartsekstakord, posebej kratkočasil. V njihovih očeh bi moral glasbeno šolo uvrstiti med prostočasne dejavnosti; zraven igranja računalniških iger, brcanja žoge na šolskem igrišču in gledanja televizije. To ni resna šola, so mi rekli. Ko se po petih minutah nisem dal prepričati, mi je učiteljica z razredom na srce položila, naj ne bom tako trmast in naj bom raje tiho. Sprašujem se, kaj si je isti razred z učiteljico na čelu mislil, ko smo šli v Cankarjev dom poslušat Petra in volka Sergeja Prokofjeva; da so glasbeniki na odru nekakšni ljubitelji, ki imajo sicer pisarniško službo, ampak doma po večerji malce igrajo svoje inštrumente in nato mimogrede zavijejo do Gallusove dvorane, kjer svoj hobi velikodušno delijo z ostalimi? So se sploh zavedali, da je prav vsak posameznik na odru svojemu inštrumentu posvetil celo življenje? So se zavedali, koliko znanja in vaje je potrebno, da postaneš resnično vrhunski? Takrat sem se že kot otrok vprašal: zakaj je kreativno delo tako nizko cenjeno? V letih, ki sem jih preživel na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana, je to vprašanje izpuhtelo iz moje glave. Obdan s podobno mislečimi sošolci in vrhunskimi profesorji, ki so svoje poslanstvo vedno branili kot trdo delo in obrt, sem obstajal v mehurčku varnosti. Tam je bilo jasno: glasba