Airbeletrina, 5. oktober ― Ponoči sem se zbujala in premišljevala, kaj ima Kleopatra skupnega z današnjimi ženskami. Ne toliko, zakaj sploh še pisati o njej, o ženski, o kateri je bilo skozi stoletja povedano, napisano, posneto in izmišljeno že skoraj vse, niti kaj je po vseh zgodovinskih zapisih, filmih, romanih in legendah sploh še mogoče povedati novega. Bolj me zanima nekaj drugega: kakšno presečišče med Kleopatrinim časom in našo današnjostjo je Vesna Milek ustvarila v romanu Kleopatra: novi svet. Morda precej močnejše, kot se zdi na prvi pogled. Pri biografskih romanih me nikoli ni zanimalo zgolj življenje zgodovinske osebnosti. Bolj gre za to, katero perspektivo izbere avtorica, zakaj izbere točno določen lik, katera vprašanja prepozna kot relevantna in koliko lastnega pogleda vnese v zgodbo. Predvsem pa me privlačijo vrzeli med zgodovinskimi dejstvi, tisti prostori, kjer zgodovina molči in v katere vstopa pisateljska domišljija. Pri biografskih romanih me nikoli ni zanimalo zgolj življenje zgodovinske osebnosti. Bolj gre za to, katero perspektivo izbere avtorica, zakaj izbere točno določen lik, katera vprašanja prepozna kot relevantna in koliko lastnega pogleda vnese v zgodbo. Kleopatro poznamo predvsem skozi moški pogled zgodovine. Ostala je ujeta med velike zgodbe svojega časa. Cezarja, Marka Antonija, Rim, vojne, imperij. Toda zdi se, da je Vesna Milek tvegala precej, ko je spregovorila s prvoosebnim glasom. Roman se bere kot dnevnik, recimo kot zapisi velike vladarice, ki ne govori več o sebi od zunaj, ampak nam dovoli vstopiti v svoj notranji svet. In prav tu se zdi Kleopatra najbolj zanimiva. Ko se pogovarja z dušami umrlih, denimo s Cezarjem, postane mehkejša, ranljivejša, intimnejša. V teh trenutkih uvidimo žensko, ki še vedno išče odgovore pri tistih, ki jih ni več. Zdi se, da je ta samogovor tudi oblika nujnega prevpraševanja. Kleopatra govori sama s seboj, ker se znajde na prelomnici in njene odločitve niso samo njene. Ob sebi ima sin