Airbeletrina, 4. julij ― Kako nežno, brez jeze in besa poslati nekam vse popolne ljudi, ki to niso in nikoli ne bodo. V pesmi, samo v pesmi in nikjer drugje. Pesmi je oproščeno, tako kot je oproščeno vsem, ki se znajdejo v njej, ne da bi tako hoteli. Fuck All The Perfect People je pesem o popolnih ljudeh, ki jih v njej ne vidimo, ker imajo besedo tisti, ki so njihovo nasprotje in imajo tisto, česar popolni ljudje niso nikdar imeli. Medtem ko so bili na drugi strani ceste vedno oni drugi, nepopolni ljudje, s svojimi težavami, ki jih niso znali, mogli ali hoteli skriti; kdaj so postali samo nepopolni ljudje, o katerih se pišejo pesmi, ki v resničnem življenju ne pomenijo veliko, ker v resničnem življenju na koncu zmagujejo popolni, urejeni ljudje. Kadar nekdo prepeva o popolnih ljudeh, mi najprej padejo na misel urejeni ljudje, tisti torej, ki znajo svojo urejenost vnovčiti vedno in povsod; koliko takšnih ljudi je šlo skozi življenje tiho in brezbrižno, ne da bi jih kdorkoli res opazil. Medtem ko so bili na drugi strani ceste vedno oni drugi, nepopolni ljudje, s svojimi težavami, ki jih niso znali, mogli ali hoteli skriti; kdaj so postali samo nepopolni ljudje, o katerih se pišejo pesmi, ki v resničnem življenju ne pomenijo veliko, ker v resničnem življenju na koncu zmagujejo popolni, urejeni ljudje. Ne vem, zakaj se ob tem najprej spomnim na portugalskega nogometnega asa Cristiana Ronalda, ki na tem svetovnem prvenstvu išče svojo popolnost, kljub temu da ga mnogi opozarjajo, da je njegov najboljši čas minil in da je zdaj morda pravi trenutek za konec tega iskanja; nekaj podobnega bi lahko veljalo tudi za hrvaškega čarovnika Modrića in jasno tudi edinega, ki se je približal božanstvu, Lionela Messija. Morda je ravno argentinski čudežni deček edini, ki bo svojo zgodbo pripeljal do konca in na koncu osvojil še eno prvenstvo za svojega idola, ki mu je dovolil obleči dres s številko 10. Ironija je, da velja za največjega nogometaša vseh časov človek, ki je poosebljal nepo