Sodobnost, 27. februar ― Jože Volfand Veronikina nagrada v knjižnem knežjem mestu   Ni prav veliko mest v Evropi, ki podeljujejo nagrado za poezijo. So velika, kot so Barcelona, Madrid, Vroclav, Firence in še katero, med manjšimi portugalska Mafra in zagotovo še katero, vendar jih je težko izbrskati. A za Celje se ve, da je med evropskimi mesti, ki že od leta 1997 podeljuje Veronikino nagrado za poezijo. Prestižno nagrado po ugledu in zaželeno po materialni vrednosti, kar je in ni pomembno. Letos jo bo Celje podelilo tridesetič. Najprej sem zamisel za Veronikino nagrado preveril pri nestorju slovenskega pesništva. Cirila Zlobca sem večkrat srečal kot urednik na Delu – prihajal je na Književne liste k Titu Vidmarju, v nadstropje s kulturno redakcijo, kjer so me postavili za urednika leta 1980. Seveda je Zlobec idejo podprl. Vedel sem, da brez podpore Evalda Flisarja, takratnega predsednika Društva slovenskih pisateljev, ne bo šlo. Zamisel se mu je zdela odlična in z veseljem mi je pomagal tudi z nasveti. Premišljeno sem si zamislil prvo Veronikino žirijo: vanjo sem povabil Vena Tauferja kot predstavnika modernizma in oporečnega kulturnega delavca, iz mlajše generacije pa vzhajajočega esejista in kritika Matevža Kosa. Novinarska konferenca v Društvu slovenskih pisateljev je zazvenela kot prvovrstni nacionalni kulturni dogodek in deležna je bila izjemne medijske naklonjenosti. Ciril Zlobec je orisal značilnosti izbrane kakovostne poezije, ki so segale »od intelektualno zahtevnega upesnikovanja do samoironičnega pesnjenja na visoki ubesedovanjski ravni, od zaljubljenosti v krajino do urbanega popotovanja po pevskih avenijah …« (Dnevnik, 1. avgust 1997). S prvo nagrado smo segli kar visoko, saj je bila vredna 3000 nemških mark, Radenska pa je lavreatu dodala še tedensko bivanje v zdravilišču za dve osebi. Takrat ni manjkalo sponzorjev. Veronikini nagradi so popihali na dušo z vseh strani. Kultura, literatura, poezija, te sestre duhovne moči slovenskega naroda so še visoko