Airbeletrina, 22. april ― Galerija Vžigalica pod svoje okrilje ponovno jemlje virtuoze ulične umetnosti. Tokrat italijanski kolektiv Canemorto – tri anonimne umetnike, ki jim moč usklajenega, predvsem pa poenotenega slikanja omogoča pasje božanstvo Txakurra. Zamaskirani z balaklavami in doma narejenimi maskami, govoreči izmišljen jezik (ki pa nekoliko liči na italijanščino), širijo glas o tem nenavadnem kultu. Z anonimiziranjem se ločujejo od klišeja ikoničnega umetnika, zavračajo umetniški genij in tržne mehanizme, ki ga producirajo, na prvo mesto pa postavljajo kolektivno in ne individualno. Galerija Vžigalica pod svoje okrilje ponovno jemlje virtuoze ulične umetnosti. Stil (tako estetski kot metodološki) Canemorta bi lahko opisali kot eklektičen hibrid med grafiti, ekspresionizmom, zini, stripi, tetoverstvom, nadrealizmom, skejtersko kulturo in happeningi. Rezultat je izjemno nasičen, mestoma celo agresiven in barvit vizualni jezik. Predvsem pa je kolektiv odločno italijanski – v svoje projekte ljubeznivo vnašajo stereotipe o italijanski kulturi, ki jih ne reproducirajo le naivno, temveč jih potencirajo do absurda. Pa naj gre za organiziranje gastronomskih performativnih razstav, kjer so si tradicionalno lombardsko osterio prilastili in jo spremenili v nadrealistično restavracijo, kjer se streže polenta s čekani, ali pa so za žrtev izbrali picerijo, kjer so pice v obliki pasjih glav stregle twerk plesalke. Spet drugič se zoperstavljajo hipsterskemu butiku s čevlji z odprtjem lastne fensi trgovine obutve, ki z vsakim korakom pušča odtise linorezov kolektiva. V ljubljanski galeriji Vžigalica, pod naslovom Slikarska dirka, pa je trio uživaško posegel po še enem italijanskem hedonizmu – avtomobilih. Italijansko ljubezen do avta lahko beremo kot ljubezen do hitrosti v stilu velikih dirk, vijugastih cest med Positanom in Amalfijem, črnega žrebca na rumenem polju, ki ga krona italijanska trobojnica … Drugi element, še vedno italijanski, je apropriacija visoke umet

Airbeletrina, 21. april ― Árpád Kollár (1980) je madžarski pesnik, prevajalec in urednik. Z družino živi v Segedinu (Szeged) na jugu Madžarske. Njegov prvenec Például a madzag (Na primer vrv) je izšel pred natanko dvema desetletjema, štiri leta pozneje pa je ugledala luč njegova druga pesniška zbirka Nem Szarajevóban (Ne v Sarajevu). Med njegova vidnejša dela spadajo še zbirka verzov Milyen madár (Kakšna ptica, 2014), pravljični roman A Völgy, írta Tárkony (Dolina, napisal Tárkony, 2016) ter domišljijska soavtorska enciklopedija Nyuca bestiárium (2021). Leta 2024 je pesnik v hrvaškem prevodu objavil delo Dol, napisao Estragon, filozofsko obarvano pripoved o pesniku, ki išče lasten glas. Njegov slog združuje tradicijo madžarske poezije z igrivo postmodernistično ironijo ter poudarjeno jezikovno iznajdljivostjo. Prejel je več literarnih priznanj, med drugim nagrado József Attila, in velja za enega izvirnejših sodobnih madžarskih avtorjev za mlade bralce. Bil je predsednik Društva mladih madžarskih piscev FISZ. Od leta 2012 je urednik literarnega spletnega portala Tiszatáj online. Foto: Árpád Kollár Rojeni ste leta 1980 v tedaj še jugoslovanski Senti kot pripadnik madžarske narodne skupnosti v Vojvodini. Tudi vaša soproga, fotografinja Annamária Keller, je izvorno doma iz Subotice. Kako to, da sta se preselila na Madžarsko? Se je veliko vajinih sonarodnjakov odločilo za podoben korak? Zaradi političnih razmer se je v devetdesetih letih veliko vojvodinskih Madžarov izselilo iz domačih krajev. Niso se strinjali z vojno, niso želeli prijeti za orožje, zato so odšli na Madžarsko ali v zahodno Evropo. Iz istega razloga je odšla tudi družina moje soproge, saj je bil njen brat vojni obveznik. Mene so starši poslali na srednjo šolo v Segedin, saj so bili prepričani, da bom tam na varnem. Poleg tega so v Srbiji vladali precejšnja revščina, visoka inflacija in brezposelnost. Ljudje so se torej izseljevali zaradi golega preživetja. Na žalost se gospodarsko stanje od tedaj ni veliko

Airbeletrina, 21. april ― »Bodite hvaležni! – Velik rezultat dosedanjega človeštva je, da se nam ni treba več stalno bati divjih živali, barbarov, bogov in svojih sanj.« Nietzsche: Jutranja zarja, 14 V zvezi s postapokaliptično pripovedjo obstaja izraz, ki je med vsemi najbolj ključen: to je »konec sveta«, vendar pa je ta izraz nekoliko zavajajoč in je odraz človekove visoke stopnje samopomembnosti. Konec sveta namreč ni dejanski konec sveta, saj v nasprotnem primeru ne bi bilo prizorišča za kakršno koli pripoved, pač pa pomeni predvsem konec človekovega sveta ali sveta, ki ga je človek zgradil: konec oblasti zakonov, konec vseh ureditev, konec družbe — začetek vojne med vsemi ljudmi, še hujše od prastarih časov majhnih plemen in prvih ograjenih naselij. Konec sveta pomeni: konec sveta za nekoga. Postapokalipsa pomeni: vrnitev v čas lovcev in nabiralcev, v katerem močan posameznik lahko doseže vse, šibkejši ničesar – ali, z drugimi besedami, to je svet, v katerem je moč edino načelo in v katerem le močnejši preživijo, kakor je veljalo nekoč v tistih najbolj mračnih starodavnih dneh. V takšnem svetu so vse ideje o etiki in spodobnosti odvečne in na trenutke celo moteče – nastale so namreč v času miru in civilizacije, ko se je človek lahko posvetil še čemu drugemu kot le skrbem za preživetje in zaščito svojih bližnjih, pred vsemi nevarnostmi in negotovostmi, pred smrtonosnimi šumi, pred barbari in zvermi. A čeprav postapokaliptični svet (lahko bi rekli »svet po koncu sveta«) v marsičem in tudi v samem bistvu spominja na najzgodnejše čase človeštva, človek, ki v tem svetu prebiva, ni enak svojemu barbarskemu predniku. Ta človek je sodoben človek s sodobno vestjo in definicijo morale – ta človek bi lahko bili mi – in ko se takšen človek znajde v svetu gole moči, ga od čistokrvnega barbarstva loči le še to, kako dolgo se mu bo še uspelo ravnati po povsem nepraktični vesti prijetnejše civilizacije, ki jo je nekoč poznal in je ne bo poznal nikoli več. Bistvo postapokal