Airbeletrina, 20. junij ― Imam se za precej nerodnega človeka. Ne tako, da bi razbijal kozarce ali vaze, se pogosto spotikal ob privzdignjene tlakovce ali se zaletaval z avtom, ne na ta način; neroden sem v svojih vzgibih, namenih, hotenjih in sploh v vsem, kar je nekomu drugemu nepredstavljivo lahko. Lahko bi rekel, da nimam reda in da je to glavni razlog, zakaj sem tako neroden. Vendar je takšnih, ki nimajo reda, pa so vse prej kot nerodni, na tem svetu gotovo veliko. Sam sem namreč neroden tudi takrat, ko se mi zdi, da imam vsaj nekakšen red, čeprav je to precej poredko; hitro podrem tisto, kar postavim, in to me dela živega; vidite, kakšen živi nesporazum je vse to skupaj. In vse to skupaj nositi, to je res nerodno. Tudi vse moje metafore, ki jih napišem ali pa ne napišem, so nerodne, a jim je oproščeno, tako kot je oproščeno poeziji, tudi kadar je nerodna. Ne narodna, nerodna. Ne sprašujem se, kdo mi bo oprostil, ker nisem ničesar storil, razen tega, da sem bil neroden. Saj ne da bi komu hotel slabo, ravno nasprotno; hočem dobro, pa pogosto izpade drugače. Ljudje ne potrebujejo takšne nerodne pozornosti, vsaj ne tako zelo, kot so jo včasih. Pogosto se zgodi, da hočejo ostati takšni, kot so bili od nekdaj, četudi jim gre vse narobe; zato se ne razveselijo tistega, ki je tako neroden, da jim želi pomagati. Najbrž imam to po očetu, čeprav je tudi to lahko izgovor in nič drugega; še en neroden izgovor. Morda pa on sploh ni bil neroden, kdo bi zdaj to vedel. Prepozno je soditi, sploh nekomu, ki tako uporno ponavlja stare napake, tudi njegove napake. Saj ne da bi komu hotel slabo, ravno nasprotno; hočem dobro, pa pogosto izpade drugače. Ljudje ne potrebujejo takšne nerodne pozornosti, vsaj ne tako zelo, kot so jo včasih. Preprosto se mu ni vedno izšlo, kot je želel. Navsezadnje bi lahko bila tudi ta ugotovitev le še en izgovor več. Tudi meni se vedno ne izide tako, kot sem si zamislil. Imel sem nekaj svetlih trenutkov, v njih veliko teme. Ne vem, kaj