Sodobnost, 26. februar ― Matej Bogataj Ko trčita pravica in moč Hlapci, dokumentarec za prihodnost. Režija Jan Krmelj. SLG Celje, veliki oder.   V celjskem gledališču so celo sezono posvetili Cankarju oziroma 150. obletnici njegovega rojstva, uprizarjali bodo samo njegova besedila ali takšna, ki so z njim navdihnjena, režirala pa jih bo pretežno mlada in najmlajša generacija režiserk in režiserjev; na podlagi zbirke Erotika so, kolikor razumem iz poročil, napravili kabaret s pretežno Cankarjevo poezijo. Avtorski projekt po motivih Hlapcev se ukvarja z zadevami v bližnji prihodnosti oziroma s preslikavo nekaterih izhodišč v Hlapcih na današnjo družbeno situacijo nasploh in politično v ožjem, strankarskem smislu še prav posebej. Danes, ko njihovo vrtanje v pravičnost in socialno enakost, tudi glede vprašanja o Bogu in koncu revolucionarne akcije, morda ni tako zelo aktualno, kot je bilo v Pirjevčevih ali Korunovih časih, ali pa v Cankarjevih delih manj kot na kakšnem drugem literarnem ali obliterarnem mestu, so Hlapci predvsem zgodba o volitvah, o gladkem in malo tudi spolzkem prelivanju volilnega telesa v na novo po(d)stavljene posode. Tako pod režijskim vodstvom Jana Krmelja Hlapci postanejo predvsem zgodba o povolilnem mačku, ki ga doživljajo volilni poraženci. Hkrati ob povolilni evforiji tistih, ki so zdaj na pravi strani. Na oblasti. Naši. In tistih, ki se vedno postavijo na pravo stran. Uvod se zgodi v bližnji prihodnosti, leta 2027, ko pride na filmskem festivalu Jerman na podelitev nagrade za svoj projekt oziroma za dokumentarno sondiranje slovenske šolske situacije v učiteljskem kolektivu tik pred volitvami. Svoje kolege, ravnateljico in v učiteljskem zboru najbolj artikulirano in angažirano Lojzko – ki se zdaj piše Kalander, da bi bila bolj upravičena njena drža, ki je po upornosti malo podobna Kalandrovi, kovačevi, v Hlapcih – prosi, naj pred kamero in v mikrofon povedo nekaj o svojem odnosu do Cankarja in preberejo kakšen odlomek iz njegovega dela in vsi

Sodobnost, 26. februar ― Slavo Šerc Danes je umrla mamika   Sporočam ti, da je danes zjutraj umrla mamika. Tako se je glasilo kratko sestrino sporočilo, ki ga je poslala 22. septembra 2022, na moj mobi pa je prispelo dan pozneje, torej 23. septembra. Takrat sem bil na Siciliji, preboleval sem korono in vedel sem, da ne bom mogel priti na pogreb. Torej nobenega klica, nobenega osebnega sporočila, samo sms. Za to so seveda obstajali razlogi … Svojo mater sem torej imenoval mamika. Tako se je razlikovala od moje stare mame, Zofije Šerc, ki mi je bila pravzaprav mama – tako sem jo tudi klical. Zakaj je bilo tako, je veliko razlogov. Eden je bil zagotovo ta, da svoje biološke matere v mladih letih čez dan sploh nisem videl, saj se je iz Kurje vasi blizu Lovrenca na Pohorju morala z vlakom voziti od Rute do Studenc, a še prej prehoditi dolgo pot od doma do vlaka. Kolikor se spominjam, je bila doma morda šele ob petih ali še pozneje, odvisno od tega, ali je morala opravljati tudi nadure. Pozneje sem izvedel, da me je moja stara mama, torej mama, nosila k sosedi, ki je takrat rodila hčerko in je imela dovolj mleka, da je dojila še mene. In mamika, moja biološka mati, je prav tako imela veliko mleka, zato je hodila na Rdeči križ, da so ji počrpali mleko, ki ga je darovala kot pogosto tudi kri. Bila je namreč redna krvodajalka. Pozneje, ko smo se z Lovrenca na Pohorju že preselili na Studence, v Sokolsko ulico, sprva vsi skupaj, torej mama, mamika in midva s sestro, sem lahko od blizu videl, kako ponosna je bila, ko se je v Tovarno železniških vozil, ki je nastala v 19. stoletju zaradi proge Dunaj–Trst, na remont pripeljal Titov Modri vlak. Takrat sem zaradi vojakov, ki so zavarovali in stražili ograjo okrog tovarne, kot otrok lahko tudi slutil, kako pomembno delo je opravljala mamika.   Mamika je bila pleskarka. Rojena je bila leta 1930 v vasi Desinič blizu Pregrade v Hrvaškem Zagorju. Ko je izbruhnila vojna, je bila stara deset let, in s tem se je končalo tudi njeno šolanje

Sodobnost, 26. februar ― Veronika Simoniti Kako umirajo ladje Odlomek iz romana   I. Bojim se, da se česa ne bom spomnila, da bom spustila kaj bistvenega, da me bo premagala trema. Novinarji že sedijo v prvih vrstah, na levi je stojalo s televizijsko kamero. Mi sedimo za dolgo mizo, ki je postavljena kar na odrski rampi. Slišati je pridušeno govorjenje in zvoke naprav ob pritiskanju na gumbe. Scenski delavec z mostu nad nami usmerja reflektorje in lučni mojster v kabini jih – ck, ck – drugega za drugim prižge: svetloba v prostoru je pripravljena. Aleksandra se odhrka in dvigne dlan, novinarji v parterju utihnejo. V želodcu me začrviči: to bo zdaj to. Zunaj je sončno, ampak tu notri, kjer ni oken, se zdi, da je že večer, in zaradi pritajenih luči se dogodek zdi slovesen. V tej razsvetljavi je Aleksandra videti veliko mlajša in mogoče sem zato mlajša videti tudi jaz. Ni je strah, kot je mene, nje nikoli ni strah. V tem pomlajevalnem soju Aleksandra napove vrstni red tiskovne konference, po katerem bomo predstavili publikacije: novi akademijski list, leksikon ameriške dramatike, zadnji letnik revije Teater, ki od osamosvojitve izhaja brez prekinitve že sedmo leto zapored. In potem še knjigo. Drug za drugim dobijo avtorji in uredniki besedo, gladko jim teče, nato spregovori še založnik, ki je soizdal leksikon. Potem pridem na vrsto jaz. »Predstavili bova monografijo o pokojnem avtorju in znanem dramaturgu,« napove Aleksandra. Dvorana obmolkne in misli mi v hipu odtavajo: vrnite se, zakličem sama pri sebi in jih kot balone z nevidno vrvico potegnem k sebi. Zdaj so tukaj, pri meni, ampak ali mi bo uspelo monografijo pravilno predstaviti in ne bom pozabila omeniti pomembnih detajlov, mi bo uspelo povedati kakšno drobno anekdoto in našteti vsa njegova dela? Se bom spomnila vsega, kar hočem povedati, in bom znala obenem zamolčati, kdo je bil v resnici Urban?   Ѱ   Kadar se česa ne spomnim, na primer imena človeka, določene besede ali datuma, se ustrašim, da me bo