Airbeletrina, 3. oktober ― Čakam taksi. Drevesa se že skubijo na pločnik, pritekla sem iz bloka, kjer živi, in sonce me objema kot topla bučna juha. Slečem jakno. Spoznala oziroma zagledala sva se v kafiču, pravzaprav v restavraciji, kamor sem spontano šla na pijačo z dvema frendicama. Usedemo se, onidve zvečer ob sedmih naročita kavo pa neko ananasovo sladico, jaz pa radensko z okusom. In kozarec vode z ledom. Še vedno je poletje, čeprav je že jesen. September. Zagledala sva se. On je mene prvi in začne. Pecat. Se spogledovat. No, za to, seveda, rabiš dva. Oba sva se. Gostja in natakar. Načeloma nisem mehka recimo na natakarje, na moške v uniformah, na določeno obliko ali barvo las oziroma kar obstaja teh zunanjostnih specifik, in če že moram kaj izbrat, bi rekla rizz. Soft soft rizz. Ne vem. Ali pa, ko smo bolj na blizu, vonj človeka. Ali pa zgolj naklonjenost. Mogoče je v resnici vse zelo banalno in se zagledam v to, kako me drugi gleda, se pravi, se zagledam sama vase. Yes, exactly by the book. Psihologija by the book. Na tem mestu, da je jasno, ne govorimo o ljubezni in partnerskem odnosu, govorimo o flirtanju in dejtanju. Torej. Čakam taksi, vračam se z jutranjega dejta. Ni stregel naše mize, vse poteka na daljavo. Zgleda mlajši, kot sem sama, mogoče petindvajset let, jaz mam mal čez trideset in pomislim: še čisto kul razlika, ampak kakorkoli, tistega septembra me zaradi presuhcene postave, ki jo spretno skrivam pod ohlapnimi oblekami, in dveh kitk zamenjujejo za dvajsetletnico in predvidevam, da se fant zato zapali. Komunikacija čez teraso restavracije nemoteno poteka, pretok dopamina po telesu tudi, ampak v določenem trenutku je treba plačat in domov, ker je naslednje jutro služba. Vaje. Za hec grem še na WC, čeprav me niti malo ne tišči lulat, tam ga srečam bolj na blizu, nič ne rečeva, samo jasno je, da sva si všeč. In to opazi njegov sodelavec za šankom, ki me milo spomni, da sem k njim spravila banjico Lidlovega sladoleda v zamrzovalnik, in mi ga pr