Airbeletrina,
18. november
―
Kaj je srhljivka? Drugače kot grozljivka, ki želi ustvariti predvsem občutek strahu, tesnobe, tudi gnusa, srhljivka deluje bolj pretanjeno, ne z elementi šoka, temveč z grajenjem napetosti, ki izvira predvsem iz človeške psihe. Angleška ustreznica, ki nam je, ironično, morda bolj domača, je triler. Zadnje čase je (ponovno) veliko govora o razcvetu slovenske žanrske literature, ki se je začel s kriminalkami, nadaljeval s fantazijskimi in z ljubezenskimi romani, sedaj pa dobivamo tudi bolj srhljivo in grozljivo literaturo, kar je trenutno najbolj opazno pri zbirki kratkih zgodb Matjaža in Davida Zupančiča Temu kraju se reče drugače, ki jo opisujejo kot srhljivo, in grozljivih zgodbah Hudič Trbovlje trese Vida Šteha, pred tem pa je bilo to na primer opazno tudi pri romanih Mor in Krvavec Tomaža Kotnika. Z razvojem žanrske literature in njenim razvejanjem v podžanre pa se zdi, da bi prevetritev potrebovala tudi terminologija, s katero operiramo. Nekateri izrazi (že omenjeni srhljivka in grozljivka) se pogosto uporabljajo zamenljivo, medtem ko bi bilo treba določene izraze šele na novo izumiti (posebej je to očitno na področju fantazijske literature). Potem pa je tu še »težava«, ki se pojavi pri pisanju o literaturi, kot so Srhljivke Dušana Čatra, kjer sicer srečujemo žanrske elemente, a zgodb ne moremo tako enostavno označiti in popredalčkati. Oznaka »srhljive« se seveda ponuja že z naslovom, a o zgodbah ne moremo govoriti kot o žanrskih. Morda bi lahko za nekatere od njih rekli, da se poigravajo ali spogledujejo z žanrskimi elementi.
Dušan Čater: Srhljivke. Goga, Novo mesto 2026 (literarna zbirka Goga).
Naslov Srhljivke je zavajajoč, kar je knjigi v veliko škodo, saj ustvari horizont pričakovanj, ki pa jih knjiga ne izpolni. Po knjigi posežemo z mislijo, da bomo prebirali polnokrvne srhljive zgodbe, izkaže pa se, da so srhljivi scenariji bolj kulisa za osrednjo temo, ki je rdeča nit vseh šestih zgodb v zbirki, in to so odnosi. V prvi zgodbi, K