Počasi se slabšajoče dobe
Airbeletrina,
19. september
―
V torek, 15. septembra, je v Centru arhitekture Slovenije, v prostorih, ki smo jih nedavno poznali kot Trubarjevo hišo literature, potekala »konceptualna razprava« z naslovom Poezija in železo. Razpravljala sta arhitekt Aleš Gabrijelčič in literarna zgodovinarka Irena Novak Popov, pogovor je moderirala Ana Svetel. Z dogodkom se je sklenil ljubljanski del Festivala Pranger. Ta je bil od ustanovitve leta 2004 najtesneje povezan z Rogaško Slatino, leta 2025 pa se je delno preselil na Gorenjsko, v Radovljico in Kranj, košček Slovenije, kjer so, kot piše Janko Rožič, »nekdaj v starih fužinah talili rudo in kovali tudi noriško železo«. Od tod, na račun dolge železarske zgodovine tega območja, ki se predvsem prek Žige Zoisa neposredno vklaplja v zgodovino slovenske literature, izvira ideja za temo debate, ki je obenem tudi krovna tema letošnjega festivala.*
Razpravljala sta arhitekt Aleš Gabrijelčič in literarna zgodovinarka Irena Novak Popov, pogovor je moderirala Ana Svetel.
Kot je razvidno iz Rožičevega spremnega eseja in kot je postalo jasno že ob uvodnih razmislekih povabljenih strokovnjakov, je železo tako pomemben del zgodovine ne samo slovenstva, ampak tudi človeštva, da o njem, bodisi v kontekstu arhitekture bodisi poezije, ni težko povedati skoraj preveč. Namesto da bi zgolj neposredno povzel izhodiščni refleksiji, izmenjavo, ki jima je sledila, in intervencije iz publike, se mi zdi smiselno, da tole poročilo ujame tudi tisto, česar mogoče ne bi ujela sama transkripcija pogovora. Bolj kot soočenje dveh ved se mi je debata zdela kot soočenje dveh raziskovalcev s svojima vedama. Ne zato, ker bi se s temo zelo mučila ali ker bi se slabo odrezala, daleč od tega, temveč zato, ker se je zdelo, da se vsak bori s precej enostransko (in različnosmerno) konotiranostjo železa v predmetu svojega raziskovanja. To me je, četudi gre morda za malce tendenciozno »branje« pogovora, najbolj zabavalo. Razprava je na prvi pogled potrdila razkorak med arhitekturo
