Airbeletrina, 5. maj ― Tudi v Sloveniji obstajajo avtorice, ki so zame »instant buy«, torej v slovenščini nekakšen takojšnji nakup; brez poznavanja vsebine vem, da mi je všeč, kako pišejo in o čem pišejo, in da bom knjigo takoj kupila. Med te avtorice sodi tudi Ajda Bračič in njen roman Kresničevje, ki me je med branjem popeljal v naravo, čeprav sem bila v domači postelji. »Agnes pomisli: svet okoli mene nezadržno drvi proti svojemu propadu, jaz pa še vedno mislim le na to, kako bi lastno sestro prepričala, naj mi odpusti.« V romanu se osredotočate na odnos med dvema sestrama, Agnes in Klaro, o katerem pa v romanu izvemo izredno malo; obe imata neko zamero, nekaj se je zgodilo v njuni družini in z mamo, vendar je teh nekaj drobcev na hitro posejanih po poglavjih, skoraj do konca ne izvemo nič kaj določnega. Je bil to vaš namen, po malem kot semena posejati te skrivnosti po knjigi? Zakaj nas ravno družinski odnosi tako privlačijo? Postopno razkrivanje njune zgodbe je eden od mehanizmov, ki roman vlečejo naprej. Ko Agnes prodira vse globlje v gozd, se v svojih mislih postopoma dokoplje tudi do srca tega sestrskega spora, do sveže bolečine, ki se je ob začetku knjige še ne drzne dotakniti. Sprožilni moment, ki je privedel do začetka knjige, tako dobimo ravno v trenutku, ko se začne tudi osrednji zaplet. Družinski odnosi so nekaj, v kar se nas večina lahko do neke mere vživi; ravno največja bližina porodi največje bolečine. Poleg tega so intimni, družinski, prijateljski ali partnerski odnosi majhna leča, v kateri se lahko zrcali vsa trenutna resničnost sveta. Eno izmed poglavij se prične takole: »Do kam segajo korenine krivde? Vsaka družina ima drevo, in to drevo je obrnjeno narobe. Tam, kjer drevo izrašča iz zemlje, sta onidve, kot da bi se pri deblu vse končalo, ne pa šele začelo.« Morda je res to nekaj, kar se marsikdo med nami vpraša, sploh v družinskem okolju. Zakaj ste ravno krivdo izbrali za izhodišče in ne česa drugega, na primer jeze ali r