PROCES: Arhitekturne zgodbe iz birokratskega stroja

OUTSIDER, 18. oktober ― Kafkov Proces v arhitekturni praksi včasih deluje kot stvaren opis delovnega dne. Postopek teče, dokumentacija se dopolnjuje, cilj pa se z vsakim korakom oddaljuje. Verjetno ima vsak od nas kakšno zgodbo, ki bi ji zunaj kroga kolegov težko verjeli. Pri Outsiderju zato pripravljamo večer, na katerem bomo delili najbolj bizarne izkušnje z upravnimi postopki, soglasji, […]

Vabilo – Prostovoljstvo v gospodarstvu – spletno usposabljanje

Asociacija, 18. oktober ― Spoštovani kadrovniki_ce, vodje, V petek, 23. oktobra, vas od 10. do 11.30. ure vabimo na spletno usposabljanje »Prostovoljstvo v gospodarstvu«, kjer bomo predstavili pomen, razloge in dobre prakse vključevanja prostovoljstva v svet gospodarstva. Svojo 13-letno prakso Tedna humanitarnosti in prostovoljstva bodo predstavili tudi predstavniki podjetja Krka, d. d., Novo mesto in nam iz prve roke … Preberi več o Vabilo – Prostovoljstvo v gospodarstvu – spletno usposabljanje

SKUPINSKA RAZSTAVA: LIMINALNE VODE / LIMINAL WATERS ( izjava: Tjaša Pogačar )

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 18. oktober ― Umetniki / Artists: Andrej Škufca, Anežka Hošková, Lara Žagar, Natália Sýkorová, Penny Yiou Peng 彭憶歐, Ruta Putramentaite. V humanistiki in družboslovju so se v zadnjih desetletjih razvili spekulativni, posthumanistični in novomaterialistični pristopi ter oblike ekološkega mišljenja, ki kritično prevprašujejo podedovane predpostavke o človeški izjemnosti in ločenosti narave od družbe (in kulture), raziskujejo načine mišljenja onkraj človeka in z več-kot-človeškim ter se posvečajo materialnim, relacijskim, utelešenim in situiranim procesom, v katerih se svetovi nenehno proizvajajo. Ne gre le za iskanje boljših načinov razumevanja sodobne situacije, ko pospeševanje podnebnih preobrazb, nova znanstvena dognanja in tehnologije spodnašajo ustaljene kategorije in delitve, temveč tudi za ustvarjanje alternativnih konceptov, imaginarijev in občutij, ki bi omogočili drugačne načine mišljenja in (so)bivanja, drugačne svetove. Projekt Liminalne vode raziskuje, kako sodobna umetnost in kuratorstvo sodelujeta pri tem prizadevanju. Povezuje prakse umetnic in umetnika, ki ustvarjajo vizualna dela, performanse in veččutne instalacije, prepletajo tehnologijo, folkloro, magične prakse, spekulativno fikcijo, filozofske ideje in znanstvena dognanja, raziskujejo tesnobo, ki izhaja iz ekoloških in tehnoloških sprememb, ter predlagajo alternativne vizije, pripovedi in srečanja. Projekt je tudi kuratorski eksperiment, ki se sprašuje, kako razstavna praksa lahko spodbuja razvoj neobičajne misli, percepcij, občutij in odnosov, ter deluje kot kolektivna vaja v zamišljanju in prakticiranju drugačnih resničnosti v času ekološke negotovosti. Pri tem črpa iz metod eksperimentalnih iger vlog (role-playing games), grajenja fikcijskih svetov (worldbuildinga) in spekulativnega oblikovanja, ki so usmerjali kuratorski pristop, kolektivni proces razvoja razstave in njeno mediacijo, ki vključi tudi obiskovalce. V svoji bolj konvencionalni rabi izraz worldbuilding pomeni ustvarjanje konsistentnih, koherent

Sodobništvo na preizkušnji

Airbeletrina, 18. oktober ― Letos jeseni sem nastopila na literarnem festivalu v Mantovi v Italiji. Četudi sem že pred festivalom vedela, kdo vse bo nastopil, in bila navdušena nad izborom, sem se šele v Mantovi zavedala, da sem v istem času in na istem kraju z avtoricami in avtorji, ki jih berem in imam rada, kot so na primer Douglas Stuart, Emmanuel Carrère, Siri Hustvedt, Valerio Magrelli, Simon Armitage, Ruska Jorjoliani, Niccolò Ammaniti, Mathias Énard – le peščica tistih, ki sem jim lahko osebno prisluhnila z vstopnicami, ki smo jih nastopajoči prejeli brezplačno, v nasprotju z občinstvom, ki je za večino nastopov plačalo sedem ali osem evrov. Ne bom pozabila dostojanstvenega nastopa Gisele Pelicot in Gina Cecchettina, ki smo ju pričakali in pospremili z odra v kombi in na pot z aplavzom, ki se ni in ni končal. In to je res le peščica, ker mi čas ni dovolil, da bi prisluhnila še Lei Ypi, ki je seveda nisem zamudila v Cankarjevem domu v Ljubljani, ali Davidu Szalayu ali Mateiu Vișniecu, ki sem ga že srečala na festivalu v Romuniji, ali Pajtimu Statovciju, s katerim sva brala skupaj v Berlinu, ali Jani Karšaiovi, Amitavu Ghoshu, Natachi Appanah in mnogim drugim. Od prelepe Mantove skorajda nisem videla ničesar, le hitela sem od odra do odra in iskala svoj sedež, potem pa poslušala poglobljene, resne in tudi zabavne pogovore med moderatorji/moderatoricami in avtorji/avtoricami. In povsod, na vsakem odru festivala – bilo jih je več kot deset v mestu, ki šteje petdeset tisoč prebivalcev –, je bilo polno. Nisem mogla, da ne bi delila vtisa o občinstvu v cerkvi San Sebastiano, ki je prisluhnilo tudi predstavitvi moje knjige izbrane poezije v italijanščini. Med prozo in poezijo v Mantovi ni bilo nobene razlike v številu obiskovalcev, vsi so hodili na vse. Zavidala sem Mantovi, v srcu pa me je stiskalo zaradi Vilenice in Struge. Mladi, stari, Mantovčani, pa tudi Verončani, Bolonjčani, Milančani in ljudje iz drugih krajev Italije, pa tudi iz Nemčije in Avstrije, ljudje, ki si vsako leto vz
še novic