Sodobnost, 25. marec ― Pogovori s sodobniki Jiři Kočica z Mirkom Bratušo   Kočica: Mirko Bratuša, kot kipar, umetnik, pa tudi kot profesor in član Slovenske akademije znanosti in umetnosti ste pomembno vključeni v umetniško življenje v Sloveniji. Že kot študent ste vzbudili zanimanje, po študiju v Nemčiji (pri profesorjih Leu Kornbrustu in pozneje pri Tonyju Craggu) pa ste sooblikovali slovensko kiparsko »krajino«. Spomnim se, da je dr. Tomaž Brejc pisal o »mladih slovenskih kiparjih« ter tudi sooblikoval razstavo, na kateri ste nastopili s profesorjem na akademiji, Lujem Vodopivcem, s takrat že tudi uveljavljenima Marjetico Potrč in Jožetom Baršijem in z nekaterimi sošolci z akademije. V tistem času je Moderna galerija odkupila eno vaše delo, že pred tem ste dobili študentsko Prešernovo nagrado in kmalu po tem tudi eno prvih večjih nagrad, ki so se po osamosvojitvi podelile posamičnemu kiparju kot oblika štipendije – mislim, da je to podelil Rotary klub? Ta del je morda še posebej zanimiv, ker vam je to omogočilo izvedbo enega večjih del, Nabukadnezar. Kako ste vi sami gledali na te uspehe in na to zelo močno potrditev pomembnosti vašega dela? In kako gledate na to iz današnje perspektive?   Bratuša: Znašel sem se v generaciji zelo aktivnih študentskih kolegov. Skoraj prehitevali smo se med seboj, tako smo delali. Imel pa sem tudi srečo, da se je konec osemdesetih let kustosom v Moderni galeriji kiparstvo še zdelo zanimivo in da sem dobil priložnost pokazati svoje delo. Neizmerno sem se trudil in navdušeno sem delal stvari, ki so se mnogim zdele dobre in pomembne. Še danes me poganja nekaj tiste energije in volje, čeprav zanimanja za moje kiparstvo ali pa za kiparstvo nasploh v Moderni galeriji ni že trideset let. Veliko kolegov je izgubilo voljo … In naša umetnost je siromašnejša, kot je bila na prehodu iz 19. v 20. stoletje.   Kočica: Kako danes razumete kiparstvo in vlogo kiparstva v kontekstu sodobnega umetnostnega sistema, ki je na neki zanimiv način globale

Sodobnost, 25. marec ― Igor Šmid Pokopališče izvirnosti   Nedavno me ob Ljubljanici okoli poldneva sončni žarki prijetno grejejo in od samega ugodja se še bolj ležerno namestim na stolu. Vonj vroče kave spodbudi brbončice, ki v pričakovanju veselo zaplešejo. Skodelico počasi vzamem v dlan in skoraj ritualno naredim kratek požirek. Občutek je tak, kot bi mi po grlu stekel lep spomin. V rahlo zasanjanem razpoloženju opazim gručo kakšnih dvajsetih srednješolcev in srednješolk, ki gre mimo. Najprej skoraj ne morem verjeti svojim očem, da nihče ne hodi z mobilnikom v roki. To me za hip vzradosti, potem pa opazim nekaj nenavadnega. Bolj ko jih opazujem, bolj se utapljam v njihovi črnini od glave do peta, le tu in tam kdo nosi kakšno belo oblačilo ali čevlje, ob tem ne zaznam niti enega samega odtenka druge barve. Na misel mi pride ogorčenje, ko sem pred leti pisal elektronska sporočila, ob tem pa mi je aplikacija sama ponujala dokončanje teksta, pri čemer se mi je tu in tam zgodilo, da sem ponujeno besedo nevede ohranil in odposlal tudi kaj povsem nelogičnega. Iz današnje perspektive deluje moj takratni odpor kot nekaj zelo naivno romantičnega. V zadnjem času lahko bolj kot ne osuplo spremljamo silovit razvoj modelov v smeri generativne umetne inteligence (GUI), ob čemer se odpira vse več vprašanj. Še najbolj bi nas moralo pri tem skrbeti dejstvo, da so nosilci razvoja teh modelov zasebne družbe, ki so naravnane predvsem k ustvarjanju dobička. S sledenjem temu cilju razvijajo vedno zmogljivejše sisteme, ob tem pa niso ustrezno omejene s pravno in etično regulativo. Naj omenim samo nekaj aktualnih dilem: zaščita intelektualne lastnine, kršenje avtorskih pravic zaradi zajemanja podatkov, vpliv na trg dela in izumiranje poklicev, varstvo osebnih podatkov in zasebnosti, porast lažnih vsebin, širjenje netočnih in napačnih podatkov, spletni kriminal, povečevanje družbene neenakosti, prevladujoč vpliv zahodne kulture, zmanjševanje motivacije za ustvarjalno delo, zaščita raznolikosti