Airbeletrina, 17. september ― Na prvem dogodku letošnjega 23. festivala Pranger, ki se je zgodil znotraj novega sklopa, imenovanega Pranger pred Prangerjem, smo prisluhnili pogovoru med kritičarko Laro Gobec in njenimi izbranimi pesniki Blažem Iršičem, Aljo Adam in Laro Božak. Pogovor je povezovala Hana Bujanović Kokot. Gostja kritičarka je za pogovor naredila osebni izbor treh najboljših pesniških zbirk lanskega leta in se o njih pogovarjala z avtorji ter za vsako od pesniških zbirk podala tudi utemeljitev. Pranger pred Prangerjem namreč odpira priložnost izbranemu mlademu kritiku, da se izrazi tudi v sklopu festivala z več kot dvajsetletno tradicijo. Kriteriji, ki jih je Gobec naštela kot vodila za oblikovanje izbora, so vključevali formo, podobje, tematsko zasnovo in umeščanje lirskega subjekta v pesniški svet ter inovativnost zbirke. * Ampak jaz sem tako ali tako zmeden. Samo takrat nisem bil: zalival sem suhe rože, dokler niso zgorele. Veš kaj, če bi razstrelili ta planet, koliko manj enega kurčevega vrtenja, a?   Lari Gobec se je na odru prvi pridružil pesnik Blaž Iršič s svojo pesniško zbirko Parada heteroseksualcev, ki jo je izdala LUD Literatura. Že na začetku je kritičarka Iršičev pesniški izraz primerjala s Charlesom Bukowskim zaradi perverznosti v povezavi s hrepenenjem, a izpostavila, da je slovenski pesnik manj naturalističen od ameriškega, kasneje pa je Iršičevo poezijo primerjala celo z Danetom Zajcem, saj je pri obeh pesnikih prepoznala podobno atmosfero. V utemeljitvi izbire Parade heteroseksualcev je Gobec izpostavila bizarnost, obešenjaškost, odmik od ustaljenih načinov izražanja in to, da je lirski svet izpraznjen smisla – od tod najbrž asociacija z Zajcem –, a je opozorila, da je šibkost zbirke v izjavnosti pesmi, znotraj katerih gre za nizanje in ne razvoj misli. Iršič je v pogovoru povedal, da piše intuitivno in brez načrta. Prepušča se naključjem in toku misli. Pesnjenje je zanj odkrivanje prostorov, za katere nismo vedeli, da obstajajo. K