Airbeletrina, 19. oktober ― Bila je sobota, 11. julij, ko je Vladimir Arsenijević stopil iz taksija pod Brankovim mostom, kjer naj bi potekal eden od dogodkov, s katerimi je širša kooperativa društev in posameznic in posameznikov, zbranih pod sloganom Ljudje pomnijo ljudi, želela obeležiti obletnico genocida v Srebrenici. Genocida, ki v srbski kolektivni zavesti tudi več kot trideset let pozneje ne najde mesta. Tudi dogodka pod Brankovim mostom tistega jutra ni bilo. Arsenijevića je obkrožila skupina mladih in ga verbalno in fizično napadla. Mu grozila in ga pretepla. Dogodek je bil odpovedan, a Arsenijević je že nekaj dni pozneje stal v puljski areni, kjer je v modricah prejel nagrado za scenarij za film Tri tedne pozneje, ki se ukvarja z vrstniškim nasiljem. Nasiljem, ki poraja nasilje, Arsenijeviću pa tako ali drugače sledi že nekaj časa. V devetdesetih letih je za prvenec V podpalubju, v katerem je spregovoril o brezizhodnosti in kolektivni psihozi srbske družbe v času vojn ob razpadu Jugoslavije, kot eden najmlajših prejel NIN-ovo nagrado za roman leta. Ustanovil je združenje Krokodil, ki že vrsto let skrbi za promocijo književnosti in bralne kulture, prireja istoimenski literarni festival, hkrati pa je gonilna sila številnih družbenih iniciativ. Od deklaracije o skupnem jeziku in projekta Kdo je prvi začel? – zgodovinarji proti revizionizmu do številnih humanitarnih akcij, vključno z jasno podporo Ukrajini že od samega začetka ruske agresije, zaradi česar je bilo združenje že večkrat na udaru proruskih desničarjev. Pogovarjala sva se slab mesec po napadu nanj, Ratko Mladić je bil še živ, čeprav so ga mnogi pri živem telesu pokopali in beatificirali, lotiti pa bi se morala predvsem književnosti, a resničnost včasih s tako silo pronica skozi strani, da je preprosto ni mogoče ignorirati. Ne nazadnje pa gre le za dve plati iste medalje. Verjetno je tudi to razlog, da je tetralogijo Cloaca Maxima, ki jo je otvoril z romanom V podpalubju, Arsenijević končal skoraj trideset let po

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 18. oktober ― Umetniki / Artists: Andrej Škufca, Anežka Hošková, Lara Žagar, Natália Sýkorová, Penny Yiou Peng 彭憶歐, Ruta Putramentaite. V humanistiki in družboslovju so se v zadnjih desetletjih razvili spekulativni, posthumanistični in novomaterialistični pristopi ter oblike ekološkega mišljenja, ki kritično prevprašujejo podedovane predpostavke o človeški izjemnosti in ločenosti narave od družbe (in kulture), raziskujejo načine mišljenja onkraj človeka in z več-kot-človeškim ter se posvečajo materialnim, relacijskim, utelešenim in situiranim procesom, v katerih se svetovi nenehno proizvajajo. Ne gre le za iskanje boljših načinov razumevanja sodobne situacije, ko pospeševanje podnebnih preobrazb, nova znanstvena dognanja in tehnologije spodnašajo ustaljene kategorije in delitve, temveč tudi za ustvarjanje alternativnih konceptov, imaginarijev in občutij, ki bi omogočili drugačne načine mišljenja in (so)bivanja, drugačne svetove. Projekt Liminalne vode raziskuje, kako sodobna umetnost in kuratorstvo sodelujeta pri tem prizadevanju. Povezuje prakse umetnic in umetnika, ki ustvarjajo vizualna dela, performanse in veččutne instalacije, prepletajo tehnologijo, folkloro, magične prakse, spekulativno fikcijo, filozofske ideje in znanstvena dognanja, raziskujejo tesnobo, ki izhaja iz ekoloških in tehnoloških sprememb, ter predlagajo alternativne vizije, pripovedi in srečanja. Projekt je tudi kuratorski eksperiment, ki se sprašuje, kako razstavna praksa lahko spodbuja razvoj neobičajne misli, percepcij, občutij in odnosov, ter deluje kot kolektivna vaja v zamišljanju in prakticiranju drugačnih resničnosti v času ekološke negotovosti. Pri tem črpa iz metod eksperimentalnih iger vlog (role-playing games), grajenja fikcijskih svetov (worldbuildinga) in spekulativnega oblikovanja, ki so usmerjali kuratorski pristop, kolektivni proces razvoja razstave in njeno mediacijo, ki vključi tudi obiskovalce. V svoji bolj konvencionalni rabi izraz worldbuilding pomeni ustvarjanje konsistentnih, koherent