Kozmos
Radio Študent,
27. april 2014
― Slovenski umetniški vstop v kozmos, na področje osvobajanja od gravitacije, se je zgodil že leta 1927 s Tržaškim konstruktivističnim ambientom, ko so umetniki z Avgustom Černigojem na čelu znotraj umetniškega kabineta razstavili konstrukcije, lebdeče na prozornih nitkah, in tako omogočili predmetu prosto gibanje. Omenjena sinteza gibanja v prostoru je postala največje in najbolj enovito dejanje slovenske avantgarde. Premagovanje gravitacije je skozi pesniške verze izrazil tudi Srečko Kosovel, ki je v pesmi Kalejdoskop zapisal »Črke rastó v prostor. / Glasovi so kakor stavbe. / Prepih vetrov. / Kozmos. Kozmos. Kozmos.« Da je preseganje težnosti ena izmed tem, ki so že dolgo prisotne v slovenski umetnosti, je ugotavljal že Igor Zabel v svojem eseju Towards Zero Gravity: pomen težnosti in dematerializacije v slovenski moderni in sodobni umetnosti. Skozi razvoj slovenske umetnosti je vidna dvojnost med koncepti materije, težnosti in telesa, ki pomenijo omejitev, ter breztežnostjo in duševn