Konteksti (Tomaž Bešter), 2. avgust 2014 ― Potepanje po prostranskih širjavah domišljije Arta Tapia Paasilinne je kot nalašč za vse tisto, kar objema koncept poletnega branja. Ko bodo vaše želje iskale svetlobo v smeri nečesa neobvezujočega, zabavnega in po svoje tudi malo trčenega, vam bo veliko knjigarnarjev, knjižničarjev in, če boste imeli srečo, tudi prijateljev preedlagalo Na lovu za spomini. vir slike: emka.si In kaj se skriva v tem, že desetem prevodu Paasilinne v slovenščino?Popeljal vas bo na zanimiv road trip, v katerem boste dododbra spoznali taksista Seppa Sorjonena in Taavettija Rytkönena, starca, ki je vsaj spočetka, v resnici le Seppova stranka. Ta dva bosta res doživela marsikaj in če vam ni bilo že prej jasno, bo ob branju Na lovu za spomini sedaj vsak dvom popolnoma odveč - Jonasson je Stoletnika zagotovo pisal ob odprtem Pasillinu. Knjigo odlikuje prav takšna ležernost, stoičnost glavnega karakterja, zabrisanost slednjega v dve do tri osrednje osebe in resnost vsega, s čimer se delo v resnici ukvarja. Velika resnost reči. Zato bo tudi tale zapis zoprn, ker se bo natanko s temi tudi ukvarjal. A samo za prgišče.Prvič, Taavetti je zbolel za demenco in za svojo bližnjo preteklost ne ve ravno najbolje. Ima pa dovolj gotovine pri sebi, da lahko sledi svojim ciljem. Seveda, ker ima demenco, ne ve ravno najbolje, kaj ti cilji so. A tu se začne resnost Paasilinnovega pisanja: v resnici sploh ni pomembno, kaj ti cilji so. Ker so očitno cilji samo stvar spomina, ki je lahko hudičevo začasna reč.Drugič, Seppo Sorjonen je čisto običajen taksist, ki ima službo, dekle, s katerim se ima poročiti in začeti življenje popolnoma običajnih zakoncev. S Taavettijem je na začetku bil v odnosu stranka-prodajalec in utemeljenost tega odnosa se zlahka meri s količino šelestečih finskih mark (Finci so euro dobili 2002). Zato nič spornega. A vendarle se Seppo relativno zlahka pusti prepričati, da vse to nekako pusti za sabo in se posveti le druženju s Taavettijem. Ker je skrb za nekoga drugega lahko v resnici mnog