Airbeletrina, 1. avgust 2014 ― Svetlana Makarovič je zvezda letošnjih Dnevov poezije in vina, ki bodo na Ptuju potekali med 27. in 30. avgustom. Ena najbolj znanih slovenskih pesnic in pravljičark, čeprav še kako živa, je s svojim likom in delom do te mere potopljena v somrak urbanih legend in prehitrih zaključkov, da je v plazu predikatov (»kadi, sovraži farje, na balkonu ima rdečo zvezdo, živi z mački, menda je nekoč gola igrala kitaro sedeč na rožnodolski slivi pred hišo Gregorja Strniše«) včasih težko razpoznati resničnega človeka. Ko sem se skozi prometno konico prebijala proti trnovskemu domu starejših občanov, kjer nekajkrat na teden prenoči in reče kakšno s soborcem Stanovnikom, sem razmišljala predvsem o tem, ali se Svetlano Makarovič sploh sme povprašati o čem, kar je zunaj začrtanega kroga njene prepoznavne, ekscentrične osebnosti. No, ne da se. Pa nič ne de, bilo je imenitno. Svetlana Makarovič, čeprav že desetletja pripoveduje isto zgodbo, jo še vedno pripoveduje z isto ostrino, z isto lucidnostjo in enako relevantnostjo kot vedno. O umetnosti ne govori rada, ker pravi, da o njej tako ali tako teoretizira preveč ljudi. Rada kramlja o politiki in rada zastavi kakšno dobro besedo za svoje muce, kadar se lahkomiselno poserjejo na predpražnik. V novi zasedbi državnega zbora bo pogrešala predvsem Jerovška (Kako si odpne knofe – edinstveno!) in Pukšiča, rada ima njoke in pravi, da se smrti ne boji. Sicer pa – kaj bi razlagala. Naj vam razloži sama.