Radio Študent, 24. december 2014 ― Osma  Praznični december ne prizanaša niti organiziranemu kriminalu. Zanj v tem času ni odmora; kot je znano, pa prav splošna ljudska sproščenost, ki vlada v zadnjih dneh leta, kriminalcem nudi in nalaga nove podvige. Če jih uspešno izvedejo, je tudi darilo zanje - decembru primerno - večje. Da pa bi bilo kriminalno decembrsko samo-obdarovanje toliko bolj avtentično, nekateri kršilci zakonov to počnejo trenutku primerno, na primer božično odeti. Kot je to storila skupina roparjev, ki so oblečeni v Božičke lani pustošili po draguljarni v enem od albanskih šoping centrov; dvojico izmed njih pa so sedaj razkrinkali. Kot so sporočili z vrha albanske policije, jim je preteklo sredo uspelo aretirati dva od prvotno sedmih članov tolpe, ki je med drugim odgovorna tudi za božični rop draguljarne v Tirani. Takrat je bila na delu četverica, ki je oblečena v Božičke vstopila v prodajalno z dragulji, zaposlene in obiskovalce zmedla z božičnim plesom in oponašanjem dobrih mož, v pravem trenutku pa so izpod prepoznavnih rdečih plaščev izvlekli do tedaj skrbno skrito orožje. Po navedbah očividcev naj bi bili roparski Božički oboroženi z avtomatskimi puškami tipa kalašnikov, kar pa so pravoverniki v decembrske dobre može kar težko verjeli, saj gre vendarle za orožje ruskega porekla. A naj gre za kalašnikova ali ameriški M16 - eden od roparjev naj bi z njegovim kopitom med ropom onesposobil draguljarja, preostala trojica pa je z dragocenostmi iz bleščečih vitrin hitela polniti velike malhe. V le nekaj sekundah so opravili in jo močno obteženi popihali iz trgovskega centra. Združba roparjev je sicer po podatkih policije precej aktivna tudi v neprazničnem času. Po navedbah albanskih preiskovalnih organov imajo občasni Božički za sabo vsaj devet oboroženih ropov, tako v Albaniji kot tudi v Makedoniji in na Kosovu. Izvršili naj bi jih v letih 2013 in 2014. Za prvotno sedemčlansko tolpo sta nedavni aretaciji dvojice nov hud udarec, potem ko so julija izgubili enega od član

Radio Študent, 24. december 2014 ― Domači očetje naroda so konec osemdesetih let prejšnjega stoletja že vedeli, zakaj je bilo dobro 26. december razglasiti za v Republiki Sloveniji praznični Dan samostojnosti in enotnosti. Zlobni jeziki sicer natolcujejo, da je šlo takratnim socialistom in komunistom predvsem za to, da bi za veke vekomaj preprečili, da bi tudi 26. december kdaj bil dela prost dan zaradi rimskokatoliške vere, saj na isti dan ponekod v bližnji tujini ne delajo zaradi Štefanovega. Toda bržkone bo bolj držalo, da so domači očetje naroda že ob vzpostavitvi lastne države presodili, da za praznik vendarle potrebujemo dan tega, česar ni. In tako je 25. december že tradicionalno postal dan, na katerega se glavni pri koritih izvršne, zakonodajne, sodne in celo verske oblasti v državi drug za drugim spominjajo, česa vse nam pravzaprav v Sloveniji, ki je drugačna, kot so si jo pred 24 leti predstavljali narodove mame in očetje, primanjkuje. Tako je denimo predsednik vlade in koalicije Miro Cerar ob izteku leta 2014 prepričan, da državo imamo, a da si jo moramo še enkrat zaslužiti, saj do zdaj z njo nismo ravnali prav skrbno in odgovorno. Nadalje premier sporoča, da si državo lahko ponovno, torej še enkrat zaslužimo zgolj tako, da se upremo lastnim slabostim, med katerimi so nam vsem doslej največjo škodo povzročili pohlep, ignoranca in nespoštovanje. Toda tokrat ne vseh pač pa zgolj tistih, ki so si iz roke v roko v teh 24 letih podajali vzvode domače oblasti. Glavni prispevek Mira Cerarja k temu, česar v državi danes ni, pa je v misli, da se kot nacija notranje še nismo osamosvojili, saj sami v sebi kot posamezniki še naprej ne znamo preseči lastne egocentričnosti. Da ima sicer predvsem s preseganjem lastne egocentričnosti velike težave, je sicer še od časov pred izvolitvijo za predsednika republike, ki se že poteguje za svoj drugi in poslednji mandat, znano za Boruta Pahorja, ki se kljub svojemu predsedniškemu stasu in glasu tokrat drži vendarle nekoliko ob strani. Kot sicer pr

Radio Študent, 24. december 2014 ― Današnji, bojda božični dan, in iz njega štrlečega narobljenja, posvečamo glasbi, in to ne kakršnikoli glasbi, ampak kantavtorski glasbi. Poje nam Janez, višnje gore list, po sili razmer preseljen v bratsko nam Prago. Poslušali bomo njegovo lastnoročno izdajo, ki je docela sestavljena iz dveh komadov, ki nam bodo, upamo (in se ne bojimo), olajšali potrošniško-uporabniške strategije raznih korporacij, tistih pravih, klasičnih, pa tudi korporacij, ki bi jim bolje rekli konstrukti, sistemi, ideologije, politike in tako naprej in tako naprej. Torej nekaj za dušo in strune kančka smisla. Ali nesmisla. Kakorkoli, evo ga, ukulele korpo pank in takozvani Đoni the Hat in dva komada: »Korpo Lajf« in »eno tretjino vegeterijanec«

Radio Študent, 24. december 2014 ― Šumi. Specialka.   Danes se poklanjamu Šumiju, tisti stari betežni bajti sred Ljubljane, ki je več ni. Razlog za to je seveda linearen tok misli, ki se je sprožil, ko je v avtorjevo oko padla vizija, prejkone prizor. In to je rana bivše staroogrske debeluhinje, ki je pretvorjena v pravi pravcati piknik parker plac. In to z plastičnimi trakci, nanešenim peskom, lužami in varnostnikom, pardon, redarjem vred.   Šumi, ta grda nakaza, ki so ji, in tako tudi nam, bog nam pomagaj, olajšali življenje s tem, da so jo korenito podrli in skorejda že izbrisali iz kolektivnega spomina. In naša urbano – antropološka misija bo dala, kakor se spodobi, nogo med vrata in rekla khm, khm.   Šumi, navodno tovarno bonbonov, so zgradili sredi 19ega stoletja v takozvanem stilu bidermajer. Taka je bajta ostala do svojega konca oziroma podrtja – malce napihnjena, ampak v skromni, malomeščanski štimungi. Z razvojem avtomobilskega prometa je bila zadnjih 30 do 40 let zamazana in nevredna pogleda. A pod zamazano, ušivo in drekasto šmirasto fasado se skriva kaj zanimiva sled mestnega življenja.   Prejkone, oziroma ko so verjetno preselili tovarno bonbonov Šumi nekam drugam, pa še prej, so tam živeli dičneži teh in onih sort. Menda je bil tam na stanovanju tudi bodoči nekdanji večni minister Rupel di Miramar, bojda pa je v pritličnih etažah obstajala tudi neimenovana gostilna, ki je služila predvsem bakanalijam takih in drugačnih sort običajnim partijskim dedičem in sinčkom, ki so tam menda tako razgrajali, da je morala celo policija dati za per, da je bil mer.   Za časa avtorjevega življenja pa je takrat, preden so jo podrli, okoli leta 2006, bil Šumi napol zapuščen in dodobra razpadajoč. Njegovo zadnje dvorišče je služilo predvsem temu, da so med glavnimi odmori šolarji vrle Vegove računalniške, prefinjene Srednje Glasbene in subverzivne Oblikovne hodili tja đojnte pohat. Tja so hodili tudi đanksi in druga težjekategorna živad, ki so tam puščali pripomočke v obliki