Radio Študent,
17. april 2015
―
Pravljičarjenje prek prizme psihoanalize in njega kritike.
(nadaljevanje pravljičnih teorem: Lüthi, Propp1, Propp2)
Leto je naokoli in v Teoremi v pomladnem duhu ponovno vstopamo v pravljično. Če smo v preteklosti na pravljice pogledali že skozi lupo literarne kritike ter strukturalizma, se tokrat posvečamo tistemu, ki se je doslej pravljic najbolj temeljito, četudi pogosto povsem eksperimentalno in arbitrarno lotil prek Freudove psihoanalize: Brunu Bettelheimu. Bruno Bettelheim, judovskega porekla, rojen l. 1903 na Dunaju, je bil po izobrazbi umetnostni zgodovinar. Med vojno je bil odpeljan v taborišče, ob vrnitvi pa je emigriral v ZDA, kjer se je navkljub umanjkanju primerne izobrazbe začel prednostno ukvarjati z otroško psihologijo, v svojih raziskavah se je intenzivno posvečal avtizmu, obenem pa je pisal tudi o izkušnji holokavsta in bil eden prvih zagovornikov takrat zloglasnih pisanj Hannah Arendt. Knjiga Rabe čudežnega, ki jo pod drobnogled jemljemo v tokratni oddaji, je bila izdana l. 1976 in navkljub kasnejšim izjemno ostrim kritikam še vedno velja za eno najbolj odmevnih študij po Proppovi Morfologiji pravljic, ki se posvečajo analizi tega žanra.
Bettelheim v uvodu k Rabam čudežnega najprej spregovori o razlogih za psihoanalitično raziskavo pravljic. Ti tičijo predvsem v njegovem razočaranju nad otroško književnostjo, ki naj otrokom ne bi posedovala pravih smislov, a ostaja na ravni učenja sposobnosti branja. Pravljice, meni, so tiste, ki otroka obogatijo in zadovoljijo vsebinsko, saj naj bi oblikujočemu se jazu prenašale pomembna sporočila in s tem pripomogle k boljšemu razumevanju samega sebe v svetu. Njegova teza je, da lahko ljudske pravljice otrokovo nezavedno osvobodijo do te mere, da se ta lahko spopade s konflikti in izkušnjami, ki bi bili sicer potlačeni in bi takšni lahko sprožali psihološke motnje.
Bettelheima zanima, zakaj, kot se mu zdi, otroci bolj uživajo v ljudskih pravljicah kot v drugih zgodbah za otroke. Njegova teorija
