NUK, 22. februar 2016 ― Naročite kopijo časnika, ki je izšel na datum po vaši izbiri. Za spomin ali darilo bližnjim. Svoje naročilo lahko posredujete: z elektronsko naročilnico, na elektronski naslov. Tiskano kopijo časnika lahko prevzamete osebno na izposoji (pritličje, soba 4) oziroma vam jo pošljemo na izbrani naslov (dodatni stroški poštnine). Elektronsko kopijo vam posredujemo po elektronski pošti. Naročila, oddana od ponedeljka do petka (do 12.00), bodo realizirana v roku 24 ur.  Vrsta storitve Cena za člane NUK Cena za nečlane NUK tiskana kopija časnika iz mikrofilma (izdelava kopije časnika in zaščitna mapa) 9,00 EUR 12,00 EUR elektronska kopija časnika iz mikrofilma (dostava prek elektronske pošte) 5,00 EUR 8,00 EUR   Načini plačila: bančno nakazilo, Moneta (za člane NUK), osebno (pritličje, soba 4). Po oddaji naročila vam bomo na navedeni elektronski naslov poslali oceno stroškov, opis možnosti za plačilo ter možne načine dostave oziroma prevzema kopij. Članom knjižnice, ki do nje nimajo neporavnanih obveznosti, lahko kopije pošljemo pred plačilom storitve. Nečlanom knjižnice kopije posredujemo po prejemu potrdila o plačilu. Kopije so natisnjene iz mikrofilmov, zato lahko kvaliteta posameznih kopij variira. V primeru bistvenega odstopanja obsega izbrane številke časnika od povprečja si pridržujemo pravico do spremembe cene. Za dodatne informacije pokličite na telefonsko številko (01) 2001 126 ali pišite na elektronski naslov mikrofilm@nuk.uni-lj.si. Uporaba gradiva je namenjena izključno za osebne in nekomercialne namene. Izbirate lahko med naslednjimi naslovi časnikov: Delo (1959-) Časnik Delo je nastal kot rezultat združitve časnikov Slovenski poročevalec in Ljudska pravica. Prva številka je izšla 1. maja 1959. Sprva je izhajal v dveh izdajah s prilogama Najdihojca in program RTV. Leta 1967 je izhajal že v šestih pokrajinskih izdajah, istega leta pa je prvič izšla Sobotna pri

Airbeletrina, 22. februar 2016 ― Voz za München, ki se je že v Tovarniku z rutinsko jezikovnoalkimističnim postopkom spremenil v vlak, se je le za trenutek ustavil v Savskem Marofu, da so lahko izstopili hrvaški policaji in cariniki, potem pa je odropotal še dva do tri kilometre in se ustavil na obmejni postaji v Dobovi, prvi točki v Sloveniji, a tudi v Evropski uniji. Medtem ko smo čakali na zamenjavo lokomotive, je v vagon brez kupejev, »avionski«, vstopil nižji fičfirič otroškega videza v uniformi slovenske policije. Vagon je bil skoraj prazen, kakšnih deset Slovencev in Hrvatov je leno mahalo z osebnimi izkaznicami, trije, ki so šprehali angleško – eden med njimi, bučen in nalezljivega nasmeha, je bil videti, kot da bi pravkar pobegnil s snemanja novega albuma Asian Dub Foundation – so izbrskali in uniformiranemu kranjskemu Janezu kazali nekakšne potne liste, ta jim je po angleško zaželel srečno pot ali nekaj podobnega. Mimogrede, ko smo se pripeljali v Dobovo, je eden od fantov neg